Desetletna Zala kljub napovedim še ni shodila

SENOVO – Visoko pod bohorskimi gozdovi – le dober lučaj stran od znane izletniške točke, planinske koče Bohor z 896 metri nadmorske višine – živijo Kozoletovi. Ko smo enega od domačinov povprašali, katera hiša je njihova, se je nasmehnil: »Kozoletov je tu veliko, vsak drugi se piše Kozole, zato morate povedati, koga iščete.« Ko smo pojasnili, da iščemo Melito in Janka Kozoleta, mu je bilo takoj jasno. »Aha, Zala je doma tamle, v tisti neometani hiši,« je pokazal. Domačini vedo, turistom, ki se vsak dan brezskrbno vzpenjajo mimo vasi na Bohor, pa se še sanja ne, s kakšnimi težavami se spopadajo Kozoletovi.

Njihova hčerka Zala, ki je zdaj stara 10 let, se je rodila v 27. tednu nosečnosti. Tehtala je borih 960 gramov, vendar je ob rojstvu sama zadihala in nič ni kazalo, da bo z njo kaj narobe. V inkubatorju je ostala dva meseca, potem pa sta bili z mamo Melito odpuščeni domov, kjer sta ju čakala in se ju veselila mož oziroma očka Janko in starejša hči oziroma sestra Larisa.

»Nobenega govora ni bilo o kakšnih zapletih pri porodu. Zdravnik je ob odpustu dejal le, da bo mogoče Zala nekoliko pozneje shodila,« se spominja Melita. Pripombi, da bo dekletce shodilo pozneje kot vrstniki, ni posvetila posebne pozornosti. Nato je z dojenčico obiskala pediatra, vendar s seboj ni imela odpustnice iz bolnišnice, po kateri jo je spraševal pediater, le list brez obrazložitev.

Šola nabavila goseničarja

Ko je odpustnica prispela po pošti, je sledil šok: vsebovala je zaplete pri porodu, pomanjkanje kisika, možganske krvavitve in posledično cerebralno paralizo! Napotena je bila v razvojno ambulanto pa na fizioterapijo. »Počasi se zaveš, da je to to,« pravi Melita. »Nikoli ne sprejmeš in se ne sprijazniš s tem, ampak drugega izhoda ni,« se zaveda. Ker je deklica od rojstva na invalidskem vozičku, je treba poskrbeti, da bo njej in družini čim lažje.

Zalo vozijo na različne terapije: fizioterapijo, nevrofizioterapijo (ki ji pripada enkrat na 14 dni,) dobro ji dene jahanje, plavanje, pri štirih letih so začeli terapijo therasuit. S to poskušajo povečati mišično moč in razteznost mišic ter doseči, da otrok ostane gibljiv, če že ne more shoditi. Vse našteto pa je ogromen strošek za družino, v kateri je zaposlen samo oče. Mama je namreč po rojstvu hčere ostala doma in prejema delno nadomestilo za izgubljeni dohodek.

Vsako jutro Melita pelje Zalo na Senovo, kjer obiskuje četrti razred osnovne šole. Tam ima osebno pomočnico, s sošolci se dobro razume in na splošno ima šola posluh zanjo, pohvali Melita. Da lažje premaguje ovire, je šola nabavila goseničarja, na katerega se z vozičkom pripne Zala in se tako vzpenja in spušča po stopnicah. Zala priznava, da jo je te novotarije še kanček strah, saj se boji, da bi padla. Največje težave pa se pojavljajo doma, saj ima sobo v zgornjem nadstropju, kjer je tudi prilagojena kopalnica zanjo.

Niso obupali

Doslej so jo po stopnicah nosili in še vedno jo nosijo. Sestra Larisa je temu kos, oče tudi, mama Melita pa mora na pomoč poklicati dobre sosede. Zato si želijo, da bi v hiši uredili dvigalo ali dvižni invalidski stol za zavite stopnice. Tega Zala ne bi mogla uporabljati sama, ampak bi ji morali pri tem pomagati drugi, zato so bolj zagreti za ureditev klasičnega dvigala. Ocenjujejo, da bi ureditev stala med 10.000 in 13.000 evri, ki pa jih družina nima, zato prosi za pomoč dobre ljudi. Računajo, da bo Zala kmalu dobila tudi električni invalidski voziček, kar pomeni, da bodo morali nabaviti večji avto.

Kljub temu, kar se je družini zgodilo, Kozoletovi niso obupali. Poskušajo vse, kar je v njihovi moči, da bi Zala nekega dne vendarle shodila. »A kaj ko je terapevtov malo, kandidatov pa veliko,« pravi mama in dodaja, da je bila Zala ves oktober v Soči, kjer se je utrjevala na programu robotizirane vadbe hoje. Pred leti je bila v Srbiji na fibrotomiji, posegu, pri katerem kirurg s skalpelom narahlo zareže v mišice, da se sprostijo. Nekaterim otrokom pomaga operacija, a Zalin zdravnik ni prepričan, ali bi operacija pripomogla, da bi se postavila na noge, kar si ona in njeni domači srčno želijo.

Dokler se to ne bo zgodilo, pa bodo skupaj uživali v tem, kako zelo je Zala uspešna v šoli, saj ima same petice. In narahlo bodo trkali na vest dobrih ljudi, da bi prispevali kakšen evro za prepotrebno dvigalo zanjo.