GORNJA RADGONA – Ne le računalniški programi, na katere se izgovarjajo zaradi zamud izdaje odločb in izplačil različnih socialnih transferjev, temveč predvsem nova socialna zakonodaja je očitno prizadela na stotine slovenskih družin. Vedno manj denarja za socialo bo zagotovo marsikatero družino, predvsem veliko otrok, pahnilo v še hujšo bedo in človeka nedostojno življenje. In med njimi je ena številnejših družin na območju Gornje Radgone, družina Zrinski-Vogrin, ki živi streljaj iz središča mesta ob reki Muri, v Holtovi vili v Črešnjevcih. Na pičlih 45 kvadratnih metrih občinskega stanovanja se gnete deset članov, 41-letni oče Darko Zrinski, 32-letna mama Monika Vogrin ter osem otrok: 16-letni Denis, dijak srednje prometne šole v Mariboru, 14-letni Timotej, ki obiskuje 8. razred, dve leti mlajši šestošolec Mitja, osemletni drugošolec Matej, prvošolček Leon ter še štiriletni Jan in polovico mlajša Doroteja ter komaj petmesečni Tilen.
Pod nesrečno zvezdo
Niti njihova oče in mati nista bila rojena pod srečno zvezdo, saj nista imela pravega otroštva in mladosti. Darko je eden izmed sedmih in Monika ena izmed treh otrok, spoznala sta se pred osemnajstimi leti. Tako rekoč še sama otroka, zlasti ona, sta zaživela skupaj, in to občasno pri njenih, občasno pri njegovih starših. Ko ju je alkohol nagnal od doma, sta živela na različnih krajih, nekaj časa sta prebivala v Pogradu pri Gornji Radgoni, leta 2002 pa sta dobila občinsko stanovanje v Črešnjevcih, kjer sta še zdaj, a v veliko večji postavi. V družini Zrinski-Vogrin mora biti zelo hudo, saj samo v takem primeru lahko tujcu zaupaš tako rekoč vse skrivnosti. »Žal nam drugo ne preostane, brez širše družbene pomoči ne vidim izhoda,« nam začne s solznimi očmi pripovedovati žalostno življenjsko zgodbo Darko, ki nima veliko delovne dobe. Nekaj časa je delal v nekaterih podjetjih, zdaj poskuša najti kakšen vir zaslužka, a kot pravi, nima sreče. Ker je lani izmaknil nekaj starega papirja, da ga je prodal Dinosu ter tako omogočil otrokom letovanje v koloniji v Baški na Krku in jim kupil šolske potrebščine, so ga ovadili in mu zdaj celo sodijo.
Nekaj več delovne dobe ima njegova partnerica, ki pa je zaradi pogostega porodniškega dopusta ostala brez dela. Vmes je pisala prošnje in vloge, a nihče je ne zaposli. Do pred nekaj meseci so nekako živeli, saj so poleg otroških dodatkov prejemali tudi socialno podporo, a to se je močno spremenilo. »Odvzeli so nam socialno podporo, ker imamo v okolici Cerkvenjaka nekaj zemlje, ki so jo ocenili na 60.000 evrov. To je last moje partnerice in njenega brata, a mi nimamo niti 1300 evrov, da bi vse skupaj zemljiškoknjižno uredili. Zaradi tega zdaj nimamo možnosti za podporo, tega zneska pa nikakor ne moremo zbrati. Res je, da pride 1160 evrov otroških doklad, ob tem še najstarejši sin, ki je v Mariboru v internatu, namesto štipendije prejme 47 evrov dodatka, a od tega je dejansko težko živeti. Res nam nekoliko pomaga Rdeči križ, a ne moremo otrokom vsak dan kuhati samo makaronov ali riža. Veseli smo, da nam CSD priskrbi, da imajo otroci v šoli brezplačno malico in kosilo, tako da je vsaj tukaj malo lažje,« se izpove Darko, ki v ospredje želja postavlja večje stanovanje, ki bi ga potreboval za vsaj malo bolj primerno življenje otrok. Ti se sicer kljub veliki stiski dobro učijo.
Dolg narašča
»V eni sobici se gnete šest otrok, samo najmanjša sta pri naju v še manjši sobici, ki meri dobrih pet kvadratov. Marsikdo si tega ne more predstavljati, a to je naša realnost. Nimamo sorodnikov, ki bi nam lahko pomagali. Pred leti je zgorela hiša moje sestre v Sovjaku, kar pomeni, da res nimamo veliko sreče.« Darko, ki ima težave z dvanajsternikom, nam je pred koncem zaupal, da jih pesti še posojilo, ki ga je najel še med zaposlitvijo za nakup kuhinjskega pohištva, pralnega stroja ter še nekaj nujne opreme. A ker je ostal brez zaposlitve in socialne podpore, dolga ne more vračati. Tako obresti samo rastejo, terjatev pa je narasla že na približno šest tisočakov. Ob vsem tem je v resnici vprašljivo, kako se bo rešila družina, predvsem kakšno bo življenje osmih otrok, ki jim sreča ni naklonjena. Tega se zaveda tudi oče. »Res mi je hudo, da huje ne more biti. Zamislite si, otroci rastejo in težave so vedno večje. Zdaj jih je že sram, ker nimajo kam povabiti prijateljev ali pa najstarejši fant kakšne dekline. Sicer pa nas nihče ne obiskuje, ne sosedje ne sorodniki, in to je dodatni pritisk,« slišimo v žalostni in turobni sobici v Holtovi vili, ki je na zunaj lepa, v notranjosti pa kaže bolj klavrno sliko.
