Da je religija odigrala pomembno vlogo v zgodovini Slovenije, je znano dejstvo, tudi spletni enciklopediji Wikipediji. Toda po ugotovitvah popisov prebivalstva v letih 1991, 2002 in 2012 je verska pripadnost slovenskih državljanov najmočneje upadala prav v tradicionalno največji, katoliški verski skupnosti. Tako se je leta 1991 za katoličane opredelilo 71,6 odstotka, leta 2002 57,8 in leta 2012 le še 53,1 odstotka. Kam so prestopili? Očitno se jih je večina prištela med ateiste, katerih delež je s slabega pol odstotka v osamosvojitvenem letu narasel na dobro desetino v letu 2002 in na kar tri desetine v letu 2012. Pojav si zagotovo zasluži pozornost.
Poosamosvojitvena reateizacija
Glede na omenjene podatke bi kazalo prej kot o rekatolizaciji (glej okvirček Katoliška cerkev na preživetvenem programu) govoriti o reateizaciji. Morda tudi o vračanju na predosamosvojitvene položaje. Po mnenju nekaterih bi v ta okvir lahko spadalo tudi porajanje novih verskih skupnosti. Po javno dostopnih podatkih bi jih lahko zaokrožili na skupni imenovalec – šaljive ali posmehljive, kot pravi Wikipedija, oziroma hudomušne verske skupnosti (v nadaljevanju HVS).
Podobno kot nekateri drugi sodobni pojavi, na primer istospolne poroke, želijo tudi HVS pridobiti svoje uradno priznanje in z njim družbeni status. V bitki za in proti se soočajo in merijo moč pristaši tradicionalnega in – šment, kako naj opredelimo drugače – revolucionarnega pogleda.
O »kontroverznosti pravne ureditve verske svobode v Sloveniji« Wikipedija beleži: »Med letoma 2000 in 2003 so imele verske skupnosti z registracijo velike težave. Drago Čepar, tedanji direktor Urada za Verske Skupnosti (UVS), je trdil, da mu zaradi neustrezne osnove zakon ne dovoljuje registracije. S tem je bila poudarjena potreba po novem zakonu. Junija 2003 je kriza dosegla vrhunec. (...) S pomočjo pravnikov je verskim skupnostim uspelo in registracija se je spet začela. Nasprotovanje stališčem direktorja UVS izraža tudi zahteva skupine sociologov in filozofov za registracijo novega brezbožnega verstva, Cerkve svete preproščine.«
Pri brezboštvu, ki je blizu ateizmu, a ju ne gre povsem enačiti, gre za svetovni nazor, ki ne vključuje božjega obstoja.
Gregor Lesjak in Davor Lekić v članku Država in verske skupnosti: kronika odnosov med letoma 2008 in 2011, objavljenem v reviji Teorija in praksa 1/2013, pišeta, da je bil prelomni korak narejen pod Pahorjevo vlado z imenovanjem Aleša Guliča za direktorja Urada za verske skupnosti: »Steklenica, iz katere je ušel duh inkluzivizma, se je odprla poleti 2010. Obrazložitev ustavnosodne odločbe (OdlUS št. U-I-92/07) je v razumevanju pravnega položaja verskih skupnosti sprožila tektonski premik. Ustavni sodniki so določila 7. člena ustave, ki govori o svobodi delovanja in enakopravnosti verskih skupnosti ter njihovi ločitvi od države, podredili širši človekovi pravici do svobode vesti, ki je zapisana v 41. členu ustave. Tako so prevladujočo razpravo o
(ne)upravičenem razlikovanju med verskimi skupnostmi (in kršitvah načela ločitve) preusmerili v razpravo o tem, kar je lastno vsem verskim (in neverskim svetovnonazorskim) skupnostim. Ustavno sodišče je v izreku odločbe razveljavilo stroge pogoje za registracijo verske skupnosti in tista določila zakona, ki omogočajo zaposlovanje duhovnikov v zaporih in bolnišnicah.«
Ministrica
o doseženi
verski svobodi
Urad za verske skupnosti, pod premierjem Mirom Cerarjem ga kot direktor vodi že omenjeni dr. Gregor Lesjak, je k 46 cerkvam in verskim skupnostim, skoraj polovica jih šteje manj kot 20 pripadnikov, lani registriral še nove: Čezvesoljsko Zombi cerkev blaženega zvonjenja, svetovnonazorsko kozmološko skupnost Upasano – sanjavo prostost duha, Evangelijsko krščansko cerkev, Mednarodno skupnost Kairos Krščanska Cerkev, Versko skupnost enakih možnosti VSEM in Krščansko Koptsko Pravoslavno Škofijo Slovenije. Zakonsko cerkev ali versko skupnost namreč lahko registrirate že, če imate najmanj deset članov, ki so državljani Republike Slovenije ali tujci, le da imajo na njenem ozemlju prijavljeno stalno prebivališče.
Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar, h kateri spada UVS, rast registracij novih skupnosti pripisuje doseženi stopnji verske svobode. Po predbožičnem sprejemu predstavnikov verskih skupnosti v Vili Podrožnik jo je državnozborski poslanec SDS Bojan Podkrajšek pisno vprašal glede novih registracij teh ter tudi: »Ali gre po vašem mnenju za izigravanje zakonodaje in morebitno izogibanje plačevanja davka na nepremičnine, ki so ga oproščeni nekateri verski objekti?« Čeprav poslanec ni izrecno navedel, je kar nekaj znamenj, da je za SDS najbolj spotakljiva Čezvesoljska Zombi cerkev blaženega zvonenja, ki jo je ustanovil udeleženec vstajniškega gibanja Rok Gros z Zaplane. Najbrž zato, ker je bila zombijska skupnost ustanovljena 1. marca 2013, ko je v zraku visel nepremičninski davek, je po navdihu v 8. členu določila: »Sedež naše cerkve je na naslovu stalnega domovanja vsakega vernika.« Nasprotniki svarijo, da bi se vsi njeni pripadniki tako radi izognili plačevanju nepremičninskega davka, ko bo ta seveda sprejet.
Izzivalna parodija
Vstajnike je za zombije prvi označil prvak SDS Janez Janša. Pejorativno oznako so sami privzeli kot pohvalno priznanje. S ponosom razglašajo, da so najhitreje rastoča verska skupnost, pred pol leta je štela že okoli 6000 članov. Na istem naslovu kot verska skupnost je registrirana tudi firma Gros-Novak, trgovina in posredništvo, d. o. o. Statutarnih vložkov, ki s humorjem vedrijo duha, imajo obilo, tudi tega: »Nazivi vernikov v Čezvesoljski Zombi cerkvi blaženega zvonjenja so: sestra, brat, nadsvečenica, nadsvečenik, blažena, blažen, čudodelnik, čudodelnica, dobrosrčna, dobrosrčni. Možni so tudi drugi nazivi, v skladu z demokratičnim glasovanjem ali čudežnim razodetjem. Vse Marije in izpeljanke imena Marija avtomatično postanejo blažene. Vse nazive v Čezvesoljski Zombi cerkvi blaženega zvonjenja, razen blaženih Marij, se izbere z demokratičnim glasovanjem na FB...«
Pri izjemah pa igrivo besedičenje že nekoliko obledi v pravdoreku: »... razen v primeru razodetja člana Čezvesoljske Zombi cerkve blaženega zvonjenja. V tem primeru se avtomatično upošteva volja v razodetju. V primeru dvoma resničnosti razodetja se upošteva demokratično glasovanje na FB.«
Katoliška cerkev na preživetvenem programu
V adventnem času je novi predsednik društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina dejal, da smo v zdajšnjem intelektualnem vakuumu v Sloveniji priča nasilni rekatolizaciji, kar se je med drugim kazalo pri vračanju Cerkvi celo tistega premoženja, ki ni bilo nikoli njeno. Odzvali so se le v spletnem magazinu Časnik, kjer je Blaž Otrin med drugim zapisal: »To so izjemno grobe trditve (...) Prosil sem ga, naj argumentira, kje konkretno se danes dogaja nasilna rekatolizacija in točno katero premoženje se je vrnilo Cerkvi, ki ni bilo nikdar njeno. Odgovora pričakovano nisem dobil.« Oglasil se je tudi agilni pater klaretinec Branko Cestnik: »Re-katolizacija? Fantastika. Četudi bi Cerkev hotela rekatolizirati slovensko družbo, za tak gromozanski projekt preprosto ne bi imela mišic in sape. Slovenska Cerkev počasi preklaplja na survival modul. To so empirična dejstva. Nekateri slovensko Cerkev v svojem umu vztrajno kontemplirajo kot krvoločnega križarja z vihtečim mečem. To je ne-empirična ideologija.«
S cedilom na glavi
Sklicujoč se na svoje versko prepričanje si je 41-letna ameriška pastafarijanka (uradno: Cerkev Leteče Špagetne Pošasti) Jessica Steinhauser, bolj znana kot pornoigralka Asia Lemmon, na sodišču v Utahu, ki je sicer znan po mormonski večini, izborila pravico, da se sme na vseh uradnih dokumentih fotografirati z na glavo poveznjenim kuhinjskim cedilom. S tem kuhinjskim pripomočkom se lahko za uradne dokumente fotografirajo tudi na Novi Zelandiji, v Avstraliji ter nekaterih članicah EU, tako v Avstriji in Češki republiki.
