Denisa uničuje tumor,
 v ZDA bi ga lahko rešili

GORNJA RADGONA, LENART – Hude bolezni ne vprašajo za leta. Takšna je na posteljo priklenila tudi Denisa Krambergerja iz Gornje Radgone, ki od nedavna z družino živi v Lenartu. Devetnajstega maja bo dopolnil 34 let. Kot filmski igralec, glasbeni in filmski ustvarjalec ali didžej je sodeloval že v številnih humanitarnih akcijah. Zdaj mora sam prositi pomoči. Diagnosticirali so mu tumor možganskega debla, v bolnišnici leži tako rekoč nepokreten in čaka na operacijo onkraj luže.

Za spremstvo na operacijo

Kot lastnik firme v Avstriji je tam tudi zdravstveno zavarovan, zato je tam potekal tudi dobršen del njegovega zdravljenja. Žal gre njegovo zdravje že dve leti samo navzdol. Kljub temu Denis ni obupal, s pomočjo in podporo žene Suzane, šele dobri dve leti stare hčerke Nikki, mame Dragice ter drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev išče pot do ozdravitve. Na kliniki v ameriškem Phoenixu, prestolnici Arizone, mu je svetovno priznani zdravnik dr. Robert F. Spetzler izrekel zelo spodbudne besede: da so njegove ozdravitvene možnosti zelo visoke, do 95-odstotne. Žal sorazmerno s časom padajo, saj bi bile še lani poleti stoodstotne. Torej je treba pohiteti. Medtem ko avstrijska zdravstvena zavarovalnica proučuje možnosti za plačilo operativnega posega z zdravljenjem, ki bo stalo približno 300.000 dolarjev oziroma več kot 260.000 evrov, pa bo treba zbrati denar za stroške spremstva, ki ga zavarovalnica ne plačuje. Družinski proračun so posušili že dozdajšnji stroški.

Nekoč je Denis z dobrodelnostjo pomagal drugim v stiski, zdaj jo potrebuje sam. Vabljeni so vsi ljudje dobre volje, ki zanj lahko prispevajo kak evro. Mimogrede, z že pokojnim Ivanom Krambergerjem iz Negove, po katerem se imenuje dobrodelni sklad Slovenskih novic, nista v sorodu.

»Že s številnimi drobnimi prispevki lahko Denisu omogočimo spet boljše življenje. Prosimo, pomagajte, da mu lahko pomagamo,« pravijo svojci, ki verjamejo, da bodo dobrosrčni ljudje podobno kot že toliko drugim potrebnim pomoči pomagali tudi Denisu.

Ko je 
vzvišenost odveč

Decembra 2012 je dobil gripo, ta je prešla v pljučnico. Po težavah s ščitnico so mu zdravniki, potem ko je postajal nemiren, zlovoljen, ni mogel spati in je pridobival težo, aprila 2013 postavili diagnozo hipertiroidizma. Mravljinčenje po levi strani obraza je kmalu prešlo v eno samo neznosno bolečino. Izgubljal je občutek za ravnotežje, tako da je, ko bi moral stopiti na stopnico, grdo padal. Magnetnoresonančni pregled (MRI) ni razkril ničesar, prav tako ne avgustovski pregled spinalne tekočine. Je pa bakterijska analiza pokazala skoraj trikratni presežek virusa herpes simpleks.

Vse večjim težavam se je pridružilo še vse težje požiranje hrane in tekočine. Konec avgusta so mu zdravniki v LKH Gradec celo dejali, da bi si marsikdo želel, da bi bil tako zdrav kot on. Kakšna zdravniška vzvišenost – kakšna ironija! Moral se je upreti, da ga niso odpustili iz bolnišnice, dokler niso opravili še dodatnih preiskav. Pri naslednji magnetni resonanci so odkrili, da trpi zaradi tumorja možganskega debla, ki je difuzen in neoperativen. Z naknadnim pregledom prejšnjih posnetkov so odkrili, da je bil tumor prepoznaven že na njih, a so ga žal spregledali. Po predpisanem fortecortinu (kortizonu) se mu je stanje še poslabšalo. Septembra in oktobra so ga obsevali, to pa ga je tako ošibilo, da ni mogel več niti hoditi. Novi pljučnici je sledila pljučna embolija. Po fizioterapiji se mu je stanje toliko izboljšalo, da je zmogel sam na toaleto in krajšo samostojno hojo.

Vsakič na slabše

Ker se tumor v nasprotju s pričakovanji zdravnikov ni zmanjšal, so mu namenili kemoterapijo, od novembra 2013 do maja 2014 petkrat po 28 dni. Čeprav mu je črpala moči, je lahko še do julija samostojno naredil nekaj korakov.

Navzdol je šlo avgusta, MRI je kazal, da je tumor enak. Septembra je znova zbolel za pljučnico in vrnil se je hipertiroidizem. Kemoterapije ni več zmogel. Pristal je v invalidskem vozičku. Odtlej potrebuje nenehno oskrbo. Od oktobrske aspiracijske pljučnice ne zmore tako rekoč nič: besede izgovarja s težavo, še teh le nekaj, roke le rahlo dvigne, uspeh je, če prinese žlico do ust, za kaj več potrebuje pomoč drugega.

Prešibkemu za kemoterapijo, ker ne zmore ne biopsije ne operacije, je zdravnik kot zadnjo poskusno možnost predpisal zdravilo avastin.

Denisovi svojci so novembra stopili po drugo mnenje v Berlin ter še po tretjega v LKH Heidelberg, kjer so najboljši evropski specialisti za tumorje. Odgovori so bili skoraj enaki graškim.

Tudi po avastinu se mu je le še slabšalo. V bolniški postelji leži negiben, ne more ne govoriti ne jesti.

Na začetku letošnjega leta pa je, kot smo že napisali, prejel obetaven odgovor iz ZDA. Žena in mama sta ga odpeljali v Phoenix, kjer so po preiskavah podali zagotovila za uspešno ozdravitev.

Med čakanjem na odločitev zavarovalnice o odobritvi zdravljenja v ZDA Denis v bolnišnici Fürstenfeld na avstrijskem Gradiščanskem prestaja težke čase. Žal drugače ne gre, dokler ne zberejo nujno potrebnih sredstev.