Nina Bandelj živi med Ljubljano in kalifornijskim mestom Irvine. V Kaliforniji predava in raziskuje. Raziskuje pojav, ki mu ekonomisti pravijo neposredne tuje naložbe. Pred meseci mi je v roke prišla knjiga, ki jo je objavila pri založbi Princeton University Press, eni najuglednejših svetovnih akademskih založb. Govori o državah, ki so iz komunizma prešle v kapitalizem, ob tem prehodu pa so pomembno vlogo igrale tudi neposredne tuje naložbe.
Kdo vlaga kam in zakaj
In zakaj je tema zanimiva za svetovno znanost? Klasična ekonomska teorija govori o veličastni moči svobodnega trga, na katerem odločitve nastajajo na osnovi razmerij med ceno, ponudbo in povpraševanjem. Poenostavljeno: v gospodarstvu se zgodi tisto, kar se investitorju splača. Pogled na neposredne tuje investicije v nekdanjih komunističnih državah pa razkrije, da investitorji prihajajo iz zelo različnih držav. Pomemben investitor v Bolgariji, denimo, je Ciper. Pomembni investitorji v baltskih državah so Skandinavci. In v Rigi, Vilni in Talinu ne postavljajo zgolj Ikejinih trgovin, ampak so tuje neposredne naložbe mnogo bolj razvejane. V Litvo in Latvijo sta se naselila danski in švedski kapital. Norvežani in Finci, ki so pri investicijah v nekdanje komunistične države bolj zadržani, so se povezali z Estonijo. Da Nemci in Američani investirajo v vseh nekdanjih komunističnih državah, je bolj ali manj razumljivo in znano. To sta gospodarski velesili. Italija, ki kljub političnim in ekonomskim težavam ostaja pomembna gospodarska igralka, pa ima pomembne naložbe le v Sloveniji in Romuniji. Romunija je, kot Italija, romanska država. Slovenija je soseda, v kateri ima Italija – tako se zdi – še vedno močne strateškoekonomske interese.
Na Otoku so zaspali
Tudi Avstrija se, ko gre za investicije, obnaša kot da nadaljuje tradicijo avstro-ogrske monarhije. Večje investicije ima v Sloveniji, na Hrvaškem, Madžarskem, Češkem in Slovaškem. Ciper – pustimo ob strani, kdo je resnični lastnik kapitala s ciprskim potnim listom – investira na Balkan. Velika Britanija pa je zastala in zaspala … Ob neposrednih ekonomskih naložbah torej ne gre le za to, da bi šel denar tja, kamor se splača. Včasih kapital ne spoštuje le ekonomske logike, ampak sledi zgodovinskim povezavam, političnim interesom ali strateškim usmeritvam. Če bi se kapital res obnašal le po ekonomski logiki, avstrijske investicije ne bi bile usmerjene le v države, ki so nastale na pogorišču nekdanjega avstrijskega, habsburškega cesarstva. Avstrijsko cesarstvo je sicer nastalo 1804., razpadlo je leta 1867, avstrijski kapital pa se obnaša, kot da bi črno-žolta monarhija še vedno obstajala. Kapitala torej ne poganja zgolj sila ekonomske koristi. Druga sila je mnogo bolj zapletena. Poenostavljeno ji pravimo zgodovinski interesi.
