LJUBLJANA – »Glavni sklep študije je, da je sobivanje velikih zveri in ljudi mogoče,« pravi dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete, ki je pri nas eden največjih strokovnjakov za velike zveri. Skupaj s petimi kolegi iz Slovenije je sodeloval pri obsežni evropski raziskavi, v katero so bili vključeni raziskovalci iz 26 držav, ki so primerjali razširjenost velikih zveri v Evropi po 2. svetovni vojni in zdaj. »V Evropi nimamo nedotaknjenih predelov,« pravi Guillaume Chapron, vodilni avtor raziskave, »vendar je zanimivo, da to ne pomeni, da nimamo velikih zveri. Celo nasprotno: imamo veliko velikih zveri.«
Petsto medvedov, 50 volkov, 10 risov
Raziskava je pokazala, da na tretjini Evrope – raziskovalci so izvzeli Ukrajino, Belorusijo in Rusijo – živi vsaj en predstavnik velikih zveri, vsaj trije pa na devetini površine. V 22 državah Evrope živi deset medvedjih populacij, v katerih je 17.000 medvedov, od tega 400–500 v Sloveniji. V 28 državah živi 12.000 volkov, od tega 45–55 v Sloveniji. Evrazijskih risov je manj, 9000, od tega od deset do 15 pri nas. Rosomahov, največjih predstavnikov kun, ki lahko tehtajo tudi 30 kilogramov in živijo v arktičnem in subarktičnem območju skandinavskih držav, so našteli 1250.
Zanimivo je, ugotavljajo strokovnjaki, da so rjavi medvedje in tudi preostale velike evropske zveri preživele na območjih, kjer je vpliv ljudi velik; povprečno živi 19 ljudi na kvadratnem kilometru medvedjega teritorija, 21,8 človeka na kvadratnem kilometru risa in 36,7 človeka na kvadratnem kilometru, kjer se potepa volk. Z ljudmi je še najmanj poseljeno območje rosomaha, tam je povprečno 1,4 človeka na kvadratni kilometer.
Evropski preporod
Kontinentalna Evropa je za pol manjša kot ZDA, vendar ima enkrat večjo gostoto prebivalstva kot Amerika in dvakrat več volkov. »ZDA imajo drugačen način varovanja divjih živali, saj imajo toliko prostora, da lahko ločujejo ljudi in divje živali, v Evropi pa je bilo to nemogoče, edina rešitev je bila sobivanje,« razloži Krofel.
Raziskava, ki je bila nedavno objavljena v reviji Science, je pokazala, da velike zveri v Evropi doživljajo preporod, ki pa je opazen tudi na območjih, ki niso posebno zavarovana in kjer ne gre brez sobivanja ljudi in divjih živali. »Razlogov za uspeh je več: čezmejno sodelovanje, urejena zakonodaja in javno zanimanje, ki je divje živali pripeljalo v življenja ljudi, namesto da bi jih izločilo,« pravi Guillaume Chapron.
Pazite na smeti
Od vseh treh velikih zveri, ki živijo v Sloveniji, so pri nas najbolj ogroženi risi; te so lovci v sedemdesetih letih znova naselili, vendar le tri pare. »Genetske posledice so vidne,« pravi Krofel, ki ocenjuje, da bi lahko z mednarodnim projektom sedmih držav, ki ga pripravljajo za obdobje sedmih let, k nam preselili rise iz Karpatov. S tem bi zagotovili gensko pestrost tukajšnje populacije in ji omogočili preživetje. Eden od ciljev projekta bo tudi povezava naše populacije risov s sosednjimi – v Franciji, Švici, na Balkanu –, saj je za kratkoročno ohranitev te vrste potrebnih 500 osebkov, za dolgoročno ohranitev pa 5000.
Vendar bi lahko za ohranitev sobivanja divjih zveri in ljudi naredili še več, ocenjuje Krofel, prepričan, da so bili preventivni ukrepi uspešni: »Pri medvedih je eden najpomembnejših ukrepov, da skrbimo za svoje smeti – še posebno klavniške ostanke – in medvedov z njimi ne vabimo v naselja. Pri volkovih je največji izziv preprečevanje napadov na domače živali, kar smo v okviru projekta SloWolf dokazali, da je mogoče in so se med projektom zmanjšale za 74 odstotkov.« Ris pa je precej nekonfliktna vrsta.
Dalo bi se narediti še več, pravi sogovornik: »Država bi morala več vlagati v preventivo, ne pa da gre ogromno denarja za povračilo škod.« Smer je zdaj prava, vendar bi lahko s preventivo naredili še ogromno: »Dela je še veliko.«
Kajti velike zveri niso pomembne le zato, ker so jim ljudje – tudi tisti, ki z njimi živijo – naklonjeni. Medved, volk in ris imajo pomembno vlogo v naravi, saj so ključne vrste, ki imajo v njej izjemno velik vpliv; tudi če bi hoteli, ljudje ne moremo nadomestiti plenilske funkcije, ki jo ima volk pri jelenjadi in divjih prašičih, podobno, kot ne moremo postati tako odlični raznašalci semen, kot so medvedje. Miha Krofel: »Ni drugih vrst, ki bi njihove funkcije opravljale tako dobro, kot jih one, kar pomeni, da če teh zveri ne bo, teh funkcij v ekosistemu nihče več ne bo opravljal in bo ekosistem deloval slabše.«
