Denar za novo streho pobirali od vrat do vrat

ŠKOFJA LOKA – Že jutro za tem, ko je to poletje ognjeni petelin uničil ostrešje hleva sredi škofjeloške vasi Trnje, so domačini obljubili, da bodo sosedu Lovru Hafnerju priskočili na pomoč. »Kar smo obljubili, to drži,« sta se ta teden široko nasmehnila dva od dobrih sosedov, ki smo ju srečali na dvorišču Hafnerjeve kmetije. Tako je danes, slab mesec po požaru, hlev znova pod streho.

Lovro Hafner, ki ga dobro poznajo ne samo v domači vasi, ampak povsod po okolici, ob našem včerajšnjem obisku sprva ni bil kaj prida zgovoren, a že malo zatem se njegova beseda ni hotela ustaviti: »Vsi sosedje so pomagali, tako z denarjem kot tudi z delom. Kar napišite, da je bil glavni Urban Kosmač - Kišta, omenite še Primoža Šinka, Slavka Dobrajca in Jerneja, doma z Veštra.«

Pa ne samo oni, Lovru Hafnerju so v minulih tednih pomagali še drugi neimenovani ljudje dobrega srca. Zakaj je soseska tokrat tako močno stopila skupaj? »Veste, Lovro je dobričina. Vedno je priskočil na pomoč, ko je bilo treba poprijeti za delo. Morda je zaradi tega nekoliko trpelo delo na njegovi kmetiji, a se ni kaj prida obremenjeval. Je neizmerno dobrega srca, zato smo mu vsi brez pomislekov takoj priskočili na pomoč,« je eden od sosedov opisal samosvoj življenjski slog Lovra Hafnerja, ki na kmetiji živi z mamo in občasno še z bratom.

Da je na obrobju Škofje Loke, kjer si roke podajajo vasi Trnje, Binkelj, Virlog, Moškrin in Stara Loka, veliko dobrih ljudi, se strinja tudi Lovro Hafner: »Ravno v soboto smo pokrili streho hleva. Bilo nas je 36, sami prijatelji in kolegi. Dan pred tem nas je hlev obnavljalo 25 ljudi, prav toliko nas je bilo še dan prej. Zelo lepo je, kar so storili sosedje, in za vse sem jim iz srca hvaležen.« Sosedje so nam še prišepnili, da je v soboto, ko se je na strehi mudilo največ domačinov, za njihovo kosilo poskrbela starološka Gostilna Starman, ki za obroke za vseh 36 parov pridnih rok ni zaračunala niti centa.

Vsak je pomagal, kakor je pač lahko

A soseska ni pomagali samo z mnogo prostovoljnimi urami, temveč tudi z denarjem. Lovro Hafner se pri kritju stroškov za obnovo ni mogel zanesti na lastne vire, kajti zadnja leta je bil, vse od stečaja škofjeloške tovarne hladilnikov LTH, brez službe. Težko se je prebijal iz dneva v dan. Hleva, v katerem je danes ducat glav živine, ni imel zavarovanega. Koliko denarja so v nekaj tednih zbrali sosedje, nam ni uspelo natančno izvedeti, a po nekaterih ocenah je moralo biti na obrobju Škofje Loke v kratkem času zbranih za deset, petnajst evrskih tisočakov prostovoljnih prispevkov.

»Kamor koli smo prišli, vsak nam je prisluhnil in pomagal,« je o tesni sosedski pomoči, ki je dandanes prava redkost, povedal Slavko Dobrajc, eden od uvodoma omenjenih sosedov. Našteje, kaj vse je bilo treba po požaru popraviti: »Celotno ostrešje hleva, žlebove, električno napeljavo in še kaj. Vsak od nas je pomagal, kakor je pač lahko.« Tem besedam je prikimal bližnji sosed Primož Šink, ki vodi podjetje za gradbeništvo in vzdrževanje cest: »Denar so od vrat do vrat pobirali drugi, mi pa smo prispevali delovne stroje in material, potreben za obnovo. Vsak je dal, kar je lahko. To smo že takoj obljubili, in tako je tudi bilo.«

Če bi vlekel veter,
 bi zagorela cela vas

Nato se vrnemo v začetek avgusta, ko je sredi vasi Trnje pustošil ogenj. »Sreča, da ni vlekel veter, kajti tedaj bi zagorela vsa vas,« razmišlja Primož Šink. Srečo v nesreči pa mesec po požaru z lahkoto najde tudi lastnik pogorelega hleva. »Ko je zagorelo, je bil četrtek. Takrat so bili na Trati, le nekaj kilometrov od tod, zbrani gasilci, ki so ravno imeli vaje. Pri nas so bili zelo hitro, saj je od klica na pomoč do njihovega prihoda minilo le nekaj minut,« pojasni Lovro Hafner, ki mu je s sosedsko pomočjo uspelo iz gorečega hleva rešiti vso živino. Kot še pravi, je tistega avgustovskega večera začelo goreti zaradi napake na električni napeljavi.

Preden smo se včeraj opoldne odpravili iz vasi Trnje, nas je sogovornik odpeljal še do hleva. Z roko je pokazal proti predelu, kjer je zagorelo, in še enkrat ponovil: »Sosedom sem res hvaležen. Ko sem izgubil službo, sem ostal brez denarja. Tega ne bi zmogel sam, saj denarja za obnovo nisem imel od kod vzeti. Brez pomoči sosedov ne bi bilo nič, tako pa bo hlev v celoti obnovljen že do konca meseca. Zdaj je treba poskrbeti samo še za električno napeljavo in notranje zidove. In, skoraj bi pozabil: ker je bilo vse seno v požaru uničeno, so mi sosedje priskrbeli tudi to. Nekaj so ga že pripeljali, nekaj ga še bodo.« In tedaj lahko samo še enkrat prikimamo sogovorniku, ki vedno znova ugotavlja, da nima vsak tako dobrih sosedov, kakršne najdemo na obrobju Škofje Loke.