V zadnjih dneh smo bili v Sloveniji priče pravi bitki za denar tako na makro- kot na mikroravni. Na makroravni je država izdala za 1,1 milijarde zakladnih menic. Med kupci so prevladovale domače banke v večinski lasti države. Te iste banke, ki jih je slovenska država v preteklosti dokapitalizirala z denarjem davkoplačevalcev in jim bo najverjetneje morala tudi letos neposredno ali posredno zagotoviti dodatni kapital.
Se vam zdi vse skupaj nekoliko nenavadno? Dejansko smo bili priče še eni domačijski finančni operaciji v »družinskem krogu«. Močno zadolžena država najprej torej zagotovi denar državnim bankam z dokapitalizacijo, nato pa te iste banke zagotovijo denar državi tako, da kupijo njene 18-mesečne zakladne menice, izdane v ta namen. Te menice lahko zastavijo pri Evropski centralni banki in v zameno od nje pridobijo kredite oziroma svež denar, s katerim lahko pomagajo državi tako, da kupijo nove državne vrednostne papirje.
Problematična država rešuje problematične banke in obratno. Vlada lahko s pomočjo državnih finančnih institucij ustvari vtis o dobri likvidnosti slovenskega finančnega sistema, pridobi svež denar in se izogne prošnji za mednarodno pomoč. Optimisti bi dejali, da je to zelo pomembno, saj je eleganten način, da poskušamo preslepiti finančne trge in se izogniti pomoči trojke, pesimisti pa bi sklepali, da vlada na ta način le kupuje čas, saj poteka pravi boj za denarni tok državnih podjetij na mikroravni. Petrol, Gorenje in Krka so podjetja, ki niso v večinski lasti države, vendar jih država obvladuje prek državnih skladov Soda in Kada, Telekom, Luka Koper, Zavarovalnica Triglav in celotna energetika pa so tako ali tako neposredno v večinski lasti države.
V zadnjih dneh smo v koaliciji priče pravi bitki, kateri ljudje bodo obvladovali državne sklade in prek njih upravljali prej našteta podjetja. Bomo spet priče poskusu izčrpavanja slovenskih podjetij? Vplivna tranzicijska omrežja se želijo kot klopi prisesati na denarni tok uspešnih slovenskih podjetij, ki jih lastniško obvladuje država oziroma njeni skladi. Navsezadnje so se tudi zato v imenu nacionalnega interesa tako zavzeto borili proti umiku države iz gospodarstva. Medtem ko se del koalicije ukvarja z reševanjem države, pa se drugi politično vplivnejši del te levosredinske koalicije ukvarja s tem, kako rešiti samega sebe oziroma kako s »politično privatizacijo« denarnega toka državnih podjetij na račun davkoplačevalcev sanirati nasedle zasebne finančne imperije.
