Le kdo si želi zdrah in nemirov na ulici zaradi tistih, ki pod parolo »za dobro javnosti« delajo predvsem za lastne potrebe? Ko pomislim na vsesplošno histerijo, ki je pred časom zajela ulice našega drugega največjega mesta, mi je slabo. Pa ne zaradi vročekrvnega bojkota ali upora, temveč zaradi pomanjkanja zavesti soljudi, državljanov, če želite. Pa poglejmo, kje se sploh začne kalvarija in zakaj pravzaprav Kangler ni edini akter oziroma je zadnji, ki lahko umiri razvnete strasti in negodovanje. Slovenci že od decembra 1994 po reformi lokalne samouprave v RS uresničujemo lokalne volitve in sodelujemo pri upravljanju javnih zadev na lokalni ravni. Vse lepo in prav, torej. Kdo ima potem sredstva, s katerimi bi lahko že na začetku preprečili Kanglerju, da bi zavzel občinski prestol? Ja, mi, dragi moji. Če ga ne volite, ga nimate. Tako preprosto je to.
In zakaj se je zdaj treba prerivati na ulicah, fasati batine, špricati s solzivcem tiste, ki niso nič storili, in se pritoževati nad tistim, kar smo pravzaprav sami zakuhali? Ker pa se lekcije življenja ponavljajo toliko časa, dokler jih ne dojamemo, nas veliko tega še čaka. To nedeljo bomo imeli še eno pravico. Voliti predsednika države. Kaj boste storili? Izbira ni ravno velika, se strinjam, a vseeno. Še vedno lahko malo bolj premislite, premotrite obe opciji in sledite ali pač ne tistemu, ki vas prepriča. A pozor. Še vedno ste za številko, ki jo obkrožite na volilnem lističu, odgovorni sami, saj je to vaša odločitev. Nemi krik »saj je itak vse brez zveze« v prihajajočem obdobju namreč ne bo več dovolj. Zavestne odločitve prinašajo davke, ki jih pozneje plačujemo. Vsi skupaj. Torej, če Kanglerja ne bi volili, ga ne bi bilo. Prav tako je z ostalimi, na katere se tako (radi) jezite, da ste na ulicah pripravljeni ogrožati starejše, ženske in otroke. Kaj se lahko naučimo iz te lekcije?
Poglejmo Tino Maze, ki neustrašno osvaja bele strmine. Kaj vse je naredila, da danes lahko zmaguje? Šla je prek sebe in prek povprečja. Tja, kjer je biti sam najtežje. Do lastne resnice in lastnih vrhov. Ve, da je to edina pot k uresničitvi njenega poslanstva. Za ostalo ji ni mar. Ker je njena pot njena odločitev. Tega se moramo zavedati vsi, in to ne zgolj takrat, ko je že prepozno.
