Delavci migranti se čutijo opeharjene

Pred časom sem kupoval nov rabljeni avtomobil. Hitro sem ugotovil, da je večina več kot deset let starih enoprostorcev koncerna VW na Štajerskem, dobra polovica v okolici Maribora. Po nekaj klicih mi je postalo jasno, zakaj. Prvi je bil s Ptuja: »Imel sem ga za v službo v Gradec, pa imam zdaj novega,« mi je povedal mizar in me v kratkem pogovoru podučil, da že 14 let dela za Avstrijce: »Ni tako preprosto, treba se je navaditi natačnosti in sistema, če si prilagodljiv, gre.«

Posebno se mi je vtisnil v spomin 35-letnik iz Maribora, ki je prodajal starejšo alhambro in zatrjeval, da je avto dober, a ga je imel le štiri mesece. Pa kako potem veš, da je dober, sem vprašal. »Kupil sem ga, da stvari odpeljem tja gor. Tu sem še en teden, potem me ni več.« Kam se seliš? »V Nemčijo. Dovolj imam tega, grem.« Vseh šest lastnikov vozil je bilo obrtnikov, ki si služijo kruh v Avstriji oziroma Nemčiji. Po zadnjih podatkih se je leta 2015 iz Slovenije odselilo več kot 8000 ljudi. Lani skoraj zagotovo še več, saj Nemčija beleži gospodarsko rast in po govoricah potrebuje milijon profiliranih delavcev.

Še vedno hodijo preko

Delavci migranti, ki smo jim včasih rekli občani na začasnem delu v tujini, po domače pa gastarbajtarji, so stara zgodba, ki se je začela v šestdesetih, ko je takratna jugoslovanska vlada potiho spustila svoje državljane na delo v Nemčijo, Avstrijo, Švico ... To so bili gospodarski emigranti, na katere je država računala, da se bodo vrnili z markami, ki jih je oblast krvavo potrebovala za zaganjanje gospodarstva. V opisani igri ni bilo nič naključnega. Tako je v sedemdesetih in osemdesetih v omenjenih državah delalo in si tudi zaslužilo zgledno pokojnino nekaj deset tisoč naših ljudi. Eni so zdržali le tri ali pet let, drugi dvajset, tretji, in teh je bilo res zelo malo, so tam ostali.

Kakršna koli je že bila bivša Jugoslavija, njen nedemokratični politični sistem vseeno ni bil prevelika ovira, da se ljudje ne bi vračali, gradili hiš in tako rekoč vsega zaslužka prinašali domov ter ga tu tudi zapravili za slabši material in storitve, kot so jih bili vajeni v omenjenih državah.

Po osamosvojitvi se ni kaj dosti spremenilo, zlasti v obmejnih krajih na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju so si delavci poiskali delo čez mejo. Ob koncu devetdesetih so začele hoditi v Avstrijo na delo tudi upokojene tajnice, šivilje, kuharice, kjer so kot snažilke ali bolničarke prislužile dodatek k včasih žaljivo nizki pokojnini.

Razdalje niso velike. Iz Maribora do Gradca si danes, ko ni meje, v dobre pol ure. Tako se pred leti na nekem potepu po od države pozabljenem Goričkem nisem mogel načuditi, kako urejene hiše imajo na tem robu naše dežele. Pa mi je rekel prijatelj: »Ah, vsi delajo v Avstriji.«

Do leta 2005 je bilo vse videti lepo in prav. Potem pa se je država s sprejemom zakona o dohodnini odločila, da bo od svojih delavcev migrantov zaračunala razliko na davek na dohodnino.

Davek po naših predpisih

Po besedah kovinarja Emerika Neumeistra, ki že 26 let dela v Avstriji, samo pri naših severnih sosedih dela približno 20.000 slovenskih državljanov. Prav ta skupina ljudi že od leta 2006 bije boj z državo oziroma njeno davčno upravo, ki zahteva, da ji morajo delavci s stalnim prebivališčem v Sloveniji izplačati davek na dohodnino po slovenskih predpisih. Kar pa zlasti pri najnižjih plačah naših ljudi v Avstriji povzroča hudo razliko v obdavčitvi med državama.

Za pojasnilo smo prosili nekdanjega šefa davčne uprave Ivana Simiča, ki pozna problem od začetka. Najprej je treba povedati, da ne gre za nikakršno dvojno obdavčevanje, kot spor radi imenujejo nekateri v medijih. »Gre za čisto normalen predpis, ki ga imajo tudi druge članice EU, da mora rezident neke države plačevati davke po njenih predpisih,« pojasnjuje Simič.

Argument je vsaj na prvo žogo na strani države, saj pomeni, da delavec v Avstriji še vedno biva v Sloveniji, otroci hodijo tu v vrtec, šolo, se zdravijo in podobno. Zato bi bilo prav, da plačujejo davek po zakonu o dohodnini, kot ga plačujemo vsi. »Problem imajo zgolj tisti z za avstrijske razmere nizkimi plačami. Avstrija je namreč nastavila zelo visoko olajšavo na 11.000 evrov letnega zaslužka, kar pomeni, da je ta vsota neobdavčena. Pri nas imamo olajšavo postavljeno zelo nizko, na 3200 evrov na leto. Razlika je torej 7800 evrov, in to želi naša država delavcem migrantom obdavčiti.«

V konkretnem primeru to pomeni, da denimo slovenska snažilka ali delavka v skladišču v Avstriji po odbitju socialnih prispevkov zasluži denimo neto 13.000 evrov na leto in je njena osnova za davek v Avstriji le pičla dva tisočaka. »Tako bi v Avstriji plačala 500 evrov dohodnine. V Sloveniji pa bi osnova za davek znašala 9800 evrov in dohodnina 1763,65 evra, kar je seveda velika razlika,« pojasnjuje Simič.

Za delavce je to nedoumljivo, saj so davek plačali že v Avstriji. Od tod odločbe naše davkarije snažilkam, kuharicam, da morajo za nekaj let plačati po nekaj tisoč evrov davka.

Vsak mesec odide nekaj parov

Stvar je rešljiva s selitvijo v Avstrijo. »Če imaš v Avstriji delo, lahko pridobiš stalno bivališče, se tja preseliš in se znebiš rezidentstva,« pravi Neumaister iz Javnika, ki čez mejo dela že 26 let. »Toda če imaš hišo, otroci hodijo v šolo, žena pa dela v Sloveniji, se težko odločiš za selitev. Drugače je pri mladih, ki nimajo obveznosti. Z območja Slovenj Gradca, Raven in Prevalj se vsak mesec v Avstrijo izseli nekaj mladih parov, ki se verjetno ne bodo več vrnili.«

Dodaten problem je tudi v tem, da Avstrijci denimo 13. in 14. plače oziroma božičnice ne obdavčijo, pri nas gre to vse v en koš. V resnici davki v Avstriji niso nižji kot pri nas. Če denimo ključavničar zasluži na leto od 20.000 do 30.000 evrov, bo pri nas obdavčen s 27 odstotki, v Avstriji pa z 32. »Pri nas obdavčimo dohodek s 50 odstotki pri 71.000 evrih letnega zaslužka, medtem ko je v Avstriji že pri 60.000 obdavčeno z 48 odstotki. Za posameznike z visokimi dohodki je pri nas bolje,« dodaja Simič.

Tako visoka avstrijska olajšava kot obdavčitev visokega dohodka kažeta na to, da je Avstrija bolj socialna država. Če je splošna olajšava postavljena tako nizko, to najbolj prizadene najrevnejši sloj.

Dvig olajšave

Za delavce migrante je v tem pogledu problematična samo Avstrija, ki ima edina olajšavo postavljeno tako visoko, medtem ko z Italijo, Madžarsko in Nemčijo ni takih razlik. Države to rešujejo različno, nekatere z meddržavno pogodbo. Neumeister nam je namignil: »Če bi izračunali takole čez palec, bi moral vsak delavec migrant v Avstriji doma plačati v povprečju po 1500 evrov na leto.« Torej najmanj 1,5 milijona evrov, kar je veliko denarja.

Simič je že leta 2011 predlagal, da bi olajšavo dvignili na 6000 evrov. »Tako bi rešili problem z delavci migranti v Avstriji, saj bi se delavci z omenjenimi šestimi tisočaki olajšave plus dva otroka izenačili z avstrijsko olajšavo 11.000 evrov. Hkrati pa bi tudi pri nas korigirali socialni transfer.«

Delavci migranti so se najprej organizirali v Civilno iniciativo Apače, danes se za svoj prav potegujejo v sklopu Sindikata delavcev migrantov. Kljub vsemu nič ne kaže, da jim bo država prisluhnila, temveč bo še naprej zahtevala plačilo davka na dohodek v Avstriji. »Četudi je zakon za nas še tako brutalen, ni nujno, da je v nasprotju z zakonodajo EU,« pove Neumeister. A če se res zdi, da bi morali naši delavci z v Avstriji zasluženim denarjem plačati davke po naših predpisih, ker so pač tu prijavljeni in tu živijo njihove družine, je eden ključnih argumentov vendarle na njihovi strani. Vsi ti delavci so odšli na delo v Avstrijo zato, ker ga pri nas ni bilo. Torej jim država ni omogočila tistega, kar je pravzaprav njena funkcija – ustvariti okolje za dostojno življenje.