Delala po cele dneve, plačila pa od nikoder

LJUBLJANA – »Diploma dandanes ni tako pomembna kot zveze. Če imaš zveze, dobiš službo, ko dobiš službo, te pa izkoristijo,« ubesedi misli najbrž marsikaterega Slovenca Karmen Strmšek, ki je dolga leta delala v podjetju MFC.2. Nato so se nekega dne začele dogajati po njenih besedah sumljive stvari in po mesecih kalvarije in praznih obljub je ostala brez službe.

Omenjeno podjetje je v devetdesetih ustanovil Mirko Cvahte ob pomoči nekdanjih sodelavk. Začeli so kot s. p., z le nekaj zaposlenimi, ki so prispevali in pomagali po svojih močeh, z inventarjem, tudi z denarnimi vložki, predvsem pa z ogromno elana in dobre volje. »Delala sem po cele dneve, a mi ni bilo težko, to delo sem imela zelo rada,« se začetkov spominja ena od zaposlenih, ki je nadrejenemu, ki ga je nekoč imela tudi za prijatelja, stala ob strani od prvega dne, pa jo je nato, ko ga je najbolj potrebovala, pustil na cedilu. Podjetje je v nekaj letih zraslo, v najboljših časih je zaposlovalo okrog 70 ljudi, lani pa je začelo za zaposlene zmanjkovati denarja. Ukvarjali so se z arhiviranjem, med stranke pa šteli tudi tako ugledne ustanove, kot so ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za zdravje, Lek, Mobitel … Ko je slednji, sicer njihov največji vir dohodka, prišel pod okrilje Telekoma, je bil to po besedah sogovornic začetek konca. Obseg dela se je zmanjšal in zaposleni so počasi ostali brez plač. »Ko so nam v začetku oktobra lani dali odpoved, je bilo obljubljeno, da bo v enem mesecu odpravnina,« se spominja Strmškova, ki pa je denar čakala zaman.

Izgovori in prazne obljube

Delodajalec jim je obljubljal, da jim bo kdaj pa kdaj stisnil v roko stotaka, češ da je to za vnaprej, preostalo pride. Pa ni. Strmškova se spominja, da je prišlo tako daleč, da ni imela za bencin, da bi sploh prišla v službo, pa si ga je izposodila, da bi lahko opravljala svoje delo, saj ji ni bilo vseeno za firmo. Zdaj ve, da najbrž ne bi smela nasesti obljubam in čakati na denar.

»Težko je, ko si toliko let v podjetju, hočeš ga rešiti, pa stisneš zobe, saj verjameš, da bo bolje,« pove Karmen, ki je bila del ekipe, ki je opravljala zahtevno in zelo odgovorno delo: »Stranka je tista, ki opazi napako, a napake ne bo opazila takoj, opazila jo bo, ko bom jaz, recimo, hotela svoj rojstni list in ga ne bo našla. Lahko se to zgodi čez pet let, lahko čez deset. Delali smo z dokumenti, ki se hranijo doživljenjsko, še po smrti se ohranijo.« Zdaj z diplomo iz poslovne informatike dela kot čistilka in še vedno čaka odpravnino in drugo, kar ji pripada. Ko je imela dovolj praznih obljub, se je odločila, da denar izterja po sodni poti. Z nekdanjim šefom sta se srečala na mediaciji, podpisala, da bo dolg v višini treh tisočakov dobila poplačan v več obrokih, in se razšla. Dobila je prvi obrok, nato se je Cvahte spet ugreznil v tla. Priklicala ga je še, ga opominjala, da se bliža rok za nakazilo, pa se je vedno našel kak izgovor – da tudi on nima denarja, izklopili so mu menda elektriko, da naj počaka, da proda poslovno stavbo, kupci so menda že, pa bo z denarjem poplačal vse, ki jim dolguje, ne le nje. A to se ni zgodilo. Tudi njena nekdanja sodelavka, tista, ki je podjetje pomagala postaviti na noge, se je odločila sedem tisočakov dolga izterjati na sodišču. Tudi njej je obljubil, da bo poplačana v več obrokih, a na njen račun ni prišel niti prvi, ki bi ga več kot potrebovala.

Karmen je verjela lažem, na trenutke se ji je nekdanji šef celo zasmilil, saj je še predobro vedela, kako je, ko ti zaradi nezmožnosti plačevanja položnic izklopijo elektriko, nato pa ji je prekipelo. »Mislila sem, da če se nekaj dogovorimo na sodišču, če podpiše, potem to velja, se je treba tega držati. On se ne drži ničesar, samo čas kupuje. Izvršbe so, a podjetje še kar živi, v tem času je odprl še eno firmo, ni pa bil sposoben plačati svoji tajnici,« zmajuje z glavo opeharjena zaposlena.