NEW YORK – Slovenija je že dober mesec brez konzulata v New Yorku, ki je namesto praznovanja 20. obletnice po ukazu iz Ljubljane konec oktobra zaprl vrata. Vse od ustanovitve je bila ena od njegovih gonilnih sil Mojca Kemperle, ki je v začetku osemdesetih za eno leto prišla v New York, nato pa v mestu pognala korenine. Naše predstavništvo je odprla skupaj s prvim konzulom Matjažem Kovačičem, nato pa so se konzuli in konzulke menjavali, Kemperletova pa je ostajala – vse do lanskega leta, ko je ob prvem valu varčevalnih ukrepov odšla k slovenski misiji pri Združenih narodih.
Stanovanje z luknjo v kuhinji
Čez lužo je ni ponesla želja po karieri, krivo je bilo črno pikčasto mini krilo, ki je zmešalo glavo kiparju Božu Kemperletu. »Oh, seveda se spomnim tega krila, še sama sem ga sešila,« se danes smeje Mojca. Njuna srednješolska ljubezen ni presahnila niti po koncu guljenja šolskih klopi moščanske gimnazije. »Božo je odšel na študij v Mehiko, jaz pa sem zaključevala študij na filozofski fakulteti. Ko je dobil štipendijo v ZDA, sva sklenila, da greva poskusit, ampak samo za eno leto.« Mamo je poslala po diplomo, od babice si je izposodila denar in sedla na letalo Jata.
Na začetku je bilo njuno življenje precej boemsko, ne samo zaradi druženja z umetniki, ampak tudi zaradi njunega truda za preživetje. Mojca je izdelovala lutke, ki sta jih prodajala na vogalu ulice Canal Street, iz steklenic sta oblikovala vaze, če je bilo treba, sta pleskala galerije. Mesto je bilo leta 1981 precej bolj divje, a je nanjo naredilo izjemen vtis. »Ne bom pozabila, ko smo s prijateljico Silvo Čušin stali pod stolpnicama WTC, še nikoli nisem videla tako visoke hiše. Stala sem pod njima in tekle so mi solze.« Sicer sta živela v bogataškem predelu na vzhodni strani, a v stanovanju, ki je imelo v kuhinji luknjo, skozi katero je med deževjem tekla voda.
Poplavljen atelje
»New York mi je bil vedno všeč, tudi v bolj divjih časih, ko so slovito 42. ulico obvladovali prostitutke in preprodajalci mamil, a nikoli nisem imela občutka, da je nevaren.« Ves čas je imela domotožje, ki jo je vleklo v Slovenijo, »ampak očitno ne zadosti, da bi spakirala in odšla«, se nasmehne. Po prvih umetniških letih je začela delati na predstavništvu Slovenijalesa, dokler ni rodila sina Aljošo. Hčerka Nina je prišla eno leto pred osamosvojitvijo, ki so jo zgroženi spremljali prek televizijskih zaslonov. »Tanki so vozili po ulicah, ki sem jih poznala iz mladosti, bilo je še toliko bolj grozno, ker smo bili daleč in brez pravih informacij, kaj vse se dogaja.« Zato so skrbno snemali novice, ki so prihajale prek oceana.
»Sandy je odnesla vse, morska voda je preplavila Božev atelje, v katerem smo hranili te videokasete. Šel je tudi prvi Kekec,« je obžalovala razdejanje, ki so ga konec oktobra za sabo pustile narasle vode. Uničenih je 20 let njegovega dela, tudi njeno vračanje k ustvarjanju. »Začela sem obnavljati pohištvo, a je ta presneta Sandy vse pokvarila.« Mož in sin, ki sta varovala prostore, sta komaj ušla pred vodo, ki je dva metra visoka skoraj preplavila kletni atelje.
Rada se vrača domov
Sedaj se rada vrača domov. Tudi otroka, čeprav sta vzgojena v ZDA, imata rada domovino svojih staršev. Mojca pravi, da si ta hip ne bi znala predstavljati življenja v Sloveniji, še posebno zaradi trenutnih gospodarskih razmer, a z možem načrtujeta, da se bosta vrnila kot upokojenca. »New York nama bo gotovo manjkal, še posebno občutek anonimnosti v množici, ko se ne nihče ne vtika vate. Malo se bojim, ali naju bodo po vseh teh letih še sprejeli.«
