Tridesetletnemu Dejanu Grilju z Vranskega se je po šestih letih uresničila velika želja. Spet je lahko objel ženo Ireno in hčerko Manco. Od septembra 2008, ko je v hudi delovni nesreči izgubil obe roki, tega ni mogel. Dobrodelna akcija Za Dejanov objem, ki se je začela 2012., je obrodila sadove in zdaj je prvi Slovenec z bioničnimi rokami, vrednimi 170.000 evrov.
Skozi telo 20.000 voltov
Včasih je dovolj le sekunda in človeku se svet obrne na glavo. To velja tudi za Dejana, ki je pred šestimi leti s sodelavci Elektra Ljubljana pri Sodražici odpravljal napako. Ko se je vzpenjal po konstrukciji daljnovoda, ga je nevidna sila nenadoma močno potegnila k sebi, kot bi ga posesala. Po njegovem telesu je v hipu švignilo neverjetnih 20.000 voltov. Ob takšni jakosti elektrike bi moral po vseh zakonitostih umreti, saj je za marsikoga usodnih že 220 voltov, kolikor je običajna napetost v hišni napeljavi. Po čudežu je ostal živ, vendar brez rok.
»Obločni plamen me je v trenutku zajel. Moje kosti v obeh rokah so zažarele, mišice so se dobesedno skuhale od znotraj navzven,« pripoveduje Dejan, ki je bil vseskozi pri zavesti. Sodelavec Matjaž mu je nemudoma prihitel na pomoč. Izklopil je daljnovod, Dejana, ki je bil privezan na vrvi, pa spustil k tlom in poklical rešilca.
Življenje se postavi na glavo
»Bil sem pri zavesti, ko so prišli reševalci. Bolečine so bile neznosne. Najbolj v dlaneh. Kot bi roke položil na razgreto ploščo štedilnika.« Iz umetne kome se je prebudil po enajstih dneh. Psihično je bil na dnu, saj se je zavedal, da bo njegovo življenje brez rok povsem drugačno in bo odvisen od drugih. Zastavljeni cilji in želje so splavali po vodi. Po sedmih tednih in treh operacijah se je vrnil domov.
Žena Irena je medicinska sestra in mu je vse od začetka stala ob strani, ga negovala in bodrila. Hči Manca je bila takrat stara osem mesecev, vendar mu je mali sonček dajal moč, da ni obupal. Od maja 2010 je invalidsko upokojen, njegovi dohodki so bistveno nižji, tako da brez pomoči in solidarnosti bioničnih rok ne bi nikoli dobil.
Zapleten in občutljiv mehanizem
»Kar nekaj časa je trajalo, da sem jih dobil. Zaradi manjšega nesporazuma so prišle v dveh delih, dlani iz Anglije, komolci iz Utaha. Ležišča so izdelali v Soči, kjer so roke tudi sestavili. Ves čas sem moral sodelovati, saj gre za precej zapleten postopek. Na primer program za dlani. Na voljo je kar 24 programov za prijem, shraniš pa lahko tri, ki jih po potrebi prikličeš v spomin. Vse je treba programsko uskladiti in prilagoditi. Zadeve delujejo prek brezžičnega vmesnika. Decembra lani sta strokovnjaka iz Škotske (za dlani) in ZDA (za komolce) prinesla vzorčne proteze, na katere sem se privajal en mesec,« pove Dejan.
Bionične roke si nadene le, ko jih nujno potrebuje, saj tehtajo skoraj 14 kilogramov, zato jih mora po nekaj urah sneti. Kadar se odpravi samo na sprehod, si jih ne nadene, saj mu mora pri tem nekdo pomagati. »Poleg teže in nameščanja je največja težava potenje. Ko se potim, me proteze ne ubogajo. Zunaj jih raje ne uporabljam, saj se vedno spomnim, koliko so stale. Samo ena dlan je bila 27.000 evrov. Zavarovane imam za tri leta, je pa tudi to zelo drago, kar 4500 evrov na leto. Voda ne sme priti v mehanizem, ker bi to pomenilo konec delovanja,« doda Dejan.
Letos je praznik drugačen
S protezami lahko naredi, česar prej ni mogel. »Takrat se še bolj zavedam, kakšna pridobitev so. Prej sem uporabljal pretežno zobe in noge, zdaj pa je marsikaj drugače. Pred tem sem, na primer, stopil na najvišji stol, z nogo odprl hladilnik, vanj potisnil glavo in tisto, kar sem potreboval, prijel z usti. Zdaj je to lažje in brez težav preživim ure, ko nikogar ni doma.« Z rokami lahko dvigne kozarec ali pribor, ne more pa ga uporabljati, ker v zapestju nima giba levo-desno.
Dejan si je kljub invalidnosti sam naredil veliko stvari, ki mu lajšajo življenje. »Pri tastu imam delavnico, ki tudi po nesreči pogosto obratuje. Vse od struženja, rezkanja do izdelave poskušam narediti sam. Na računalniku izrišem načrte in si naredim ustrezne pripomočke. Tudi varim, ampak s plastičnimi rokami, za katere sem si naredil nastavke. Precej uporabljam noge, ki mi večinoma nadomeščajo roke. Tudi pri delu z računalnikom, a se privajam pisanja z nadomestnimi rokami,« ponosno pove sogovornik, ki si je hišo preuredil tako, da mu je lažje.
Letošnji prazniki so za Dejana in njegovo družino precej drugačni. Prvič po nesreči je lahko objel in poljubil ženo in hčer. Ob tem se spominja vseh, ki so mu pomagali, da je lahko uresničil svojo veliko željo. »Nimam dovolj besed, s katerimi bi se lahko zahvalil vsem,« pravi in še posebno izpostavi župana Franca Sušnika in peka Romana Brgleza, ki sta največ pripomogla k izvedbi akcije, ter podjetje Elektro, ki je prispevalo polovico denarja.
V ležišču proteze sta impulza, ki bereta napetost mišic. Ko mišico zategnem, se dlan dvigne, ko jo sprostim, gre dol. Eno roko upravljajo mišice bicepsa in tricepsa, drugo pa prsna mišica, ker so mi odstranili že toliko mišic, da ni bilo možno enako upravljanje. Za vsako roko imam svoj regulator, potem sta tu še stikali. Eno je za rotacijo, drugo pa, da se komolec zagozdi in lahko kaj primeš. Tu je še regulator za dlan. Delujejo lahko vsi prsti, prej pa moram prijem sprogramirati. Tudi sredinec lahko pokažem,« se nasmehne Dejan. |