Za evropskega boksarja je po navadi vrhunec kariere že nastop v meki profesionalnega boksa, ZDA, sploh v Las Vegasu ali New Yorku, kaj šele zmaga. In Dejanu Zavcu uspeva prav to: potem ko je v boksarsko manj proslulem Misisipiju predlani s tehničnim knockoutom proti Andreju Bertu izgubil naslov svetovnega prvaka v velterski kategoriji po verziji IBF, bo to soboto (po našem času v nedeljo zgodaj zjutraj) dobil še drugo priložnost, in to nič manj kot v New Yorku, brooklynskem Barclays Centru, ki sicer ni manhattanski Madison Square Garden, ampak to, vsaj v boksu, počasi postaja.
Dejanu sledim od njegovih mladih nog, najprej sva se srečevala na ligaških dvobojih, čeprav ni bilo možnosti, da bi se pomerila, on je bil mladinec, jaz član, on velter, jaz supertežka. Pa tudi če bi bila možnost, je tako mlel konkurenco, da niti ne bi hlepel po druženju z njim tam v ringu.
V poznejših letih sem o njem poročal za športne strani Dela. Tedaj sem že vedel (pa o tem na njegovo prošnjo nikoli pisal) za njegovo težko otroštvo, da je boks njegova odrešilna bilka, da mu preprosto mora uspeti, če ne, se bo izgubil. Javnosti se je odprl šele potem, ko mu je ratalo in si je ustvaril to, kar je v življenju najbolj pogrešal – ljubečo družino. Nedolgo tega sem ga vprašal, ali ga lahko obiščem na domu, tako, za časopis, pa se je opravičil, vem, da se dobro poznava, ampak moraš razumeti, družina in naš dom so zame sveti, samo moji.
Ne vem, kaj se bo v soboto zgodilo v Ameriki, Keith Thurman je 13 let mlajši in 10 centimetrov višji, poražen še ni bil, 18 zmag od devetnajstih je dosegel s k. o., ampak po mojem bo Dejan v primeru poraza in s tem izgubljeno šanso za naskok na svetovni prestol boksarske rokavice obesil na klin. Nekaj dni pozneje, 13. marca, bo dopolnil 37 let, v velterski kategoriji pa leta tečejo veliko hitreje kot v težki. Če bo Thurmana na gobec, pa bo, sem prepričan, spet postal tudi svetovni prvak.
Ampak Dejan je v vsakem primeru zmagal že zdavnaj.
