Razkorak med mnenjem ljudi na eni strani in politiko vladajoče elite glede ključnih družbenih vprašanj na drugi se zdi vse večji. S pomočjo sodobnih spletnih omrežij, kot sta twitter ali facebook, je mogoče neposredno nagovarjati ljudi. Navsezadnje je tudi Trump dokazal, da se da zmagati brez podpore tradicionalnih medijev. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da tudi naša oblast razmišlja, kako bi dodatno obdavčila dostop do interneta. S tako pobranim denarjem želi Cerarjev minister za kulturo financirati domnevno »deficitarne« medijske vsebine.
Ministrstvo za kulturo je konec tedna hitelo pojasnjevati, kako nikakor ne predlaga obdavčenja interneta, temveč prispevek k medijski pluralizaciji in zaščiti slovenskega jezika. Ta prispevek naj kakor ne bi obremenil uporabnikov interneta, temveč zgolj lastnike oziroma upravljavce platform, ki ponujajo na spletu medijske različne vsebine. To sporočilo je pokazalo, da nas ima ministrstvo za kulturo za neumne. To je približno tako, kot da bi dejali, da vlada z višjim DDV ne bo obremenila potrošnikov, temveč le trgovce. Popolnoma jasno namreč je, da bodo ponudniki vsebin na spletu dodatno dajatev morali tako ali drugače prevaliti na uporabnike interneta. Funkcionarji in uradniki ministrstva za kulturo ne bi smeli tako podcenjevati državljanov. Če nekaj zgleda kot raca, hodi kot raca in gaga kot raca, običajno tudi je raca. Namesto da se vlada kar naprej ukvarja s tem, kaj vse še dodatno obdavčiti, naj raje razmisli o tem, kaj koristnega sploh počno uradniki na ministrstvih.
Internet ni grožnja demokraciji in medijski pluralizaciji, ampak oboje spodbuja. Največja grožnja demokraciji so samodržci na oblasti, ki menijo, da bolje vedo, kaj je koristno za ljudi, kot ljudje sami. Uvajanje dodatnega prispevka za dostop do medijskih vsebin na internetu bi bila dodatna dajatev in še en napad na denarnice davkoplačevalcev. Prepričevanje ministrstva, češ, da s tem ne bodo obremenili ljudi, pa je poleg tega še skregano z zdravo kmečko pametjo, ki je očitno nekomu v vladi manjka.
