BRASLOVČE – Prijatelji, družina in posel. To je tisto, kar drži in je držalo pokonci Davida Razborška, enega od paraplegikov, ki naokoli seje svojo pozitivo in enormno željo po spreminjanju sveta, začenši pri samem sebi. »Gor sem rasel v Celju, zdaj živim v Braslovčah,« pove zdaj 37-letni David, ki smo ga ujeli ravno, ko se je vrnil s kolesarjenja. S Tonetom Fornezzijem, velikim prijateljem in podpornikom športa invalidov, je odpeljal del trase iz Ljubljane do Kranjske Gore, potem pa jo mahnil domov. Tam sta ga čakala žena Anja in sin Tit.
Kombi prijateljev v Italijo
David je paraplegik, poškodoval se je na 29. rojstni dan na deskanju v Italiji v Livignu na severu Lombardije. Zvrhana mera poguma in splet nesrečnih okoliščin so botrovali padcu ob pogovoru s prijatelji po radijski postaji. »Spregledal sem rob smučišča in zdrsnil po ledenem bregu,« David pove in doda, da si je poškodoval le vretence. »Šlo je za klasični kompresijski zlom, vretence mi je nabilo,« pojasni. Ena prava in uspešna operacija bi vse rešila. Pa se to ni zgodilo. Po posegu je sledil usodni infarkt hrbtenjače, realnost pa je postala ohromelost od pasu navzdol. »Po padcu in težavah z vretencem nisem čutil stopal. Ko pa sem doživel infarkt, je bilo povsem drugače. Od sredine trebuha navzdol nisem čutil nič,« pove. Nekaj dni po nesreči je v Italijo prišel kombi prijateljev, ki jim ni bilo vseeno zanj. »Nisem jih pričakoval,« prizna, a je toliko bolj vesel, saj je spoznal, da je imel ob sebi prave prijatelje. »Precej smo skupaj prežurali. Bilo je lepo. Pravi prijatelji so s tabo, tudi ko ti ni tako lepo. Zavedel sem se, da nisem sam,« jim je še danes hvaležen, da so šli na več kot 900 kilometrov dolgo pot, da ga vidijo, mu sežejo v roko in mu ponudijo oporo. Kar 29 dni je ostal v italijanski bolnišnici, kjer so ga le prestavljali z enega boka na drugega, zaradi komunikacije pa niti oskrba ni bila taka, kot bi lahko bila. Po slabem mesecu so ga odpeljali do Milana, od tam pa z letalom v UKC v Ljubljano, kjer so sledili novi posegi. Slovenski zdravniki so bili odločni, da Davidu omogočijo vsaj sedenje, kar po posegih v Italiji sicer ni bilo mogoče. Po dveh operacijah, ko so vnovič odprli hrbtenjačo, in nekaj mesecih na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča se je njegovo stanje le izboljšalo. »Tu sem začel novo življenje. Počasi in zmerno. Uvodna dva meseca sta bila huda in naporna,« prizna, ko se spomni prvih metrov na invalidskem vozičku in privajanja na vsakodnevne ovire in prepreke.
Dobrodelno po Sloveniji »Nastala je ideja, da bi naredili nekaj dobrega. Da ne bi bila novica o tem, kako se je kdo poškodoval, ampak da se ob naši akciji vsi zamislijo,« odgovori na vprašanje, zakaj želijo naslednji mesec zavrteti Slovenijo in z ročnimi kolesi pokazati, da se na kolo, pa ne le za rekreacijo, spravijo tudi invalidi. Ne le promocijski, akcija ima tudi dobrodelni segment. »Z zbiranjem sredstev bi radi kupili tudi eno kolo, ki ga bodo lahko uporabljali invalidi. Saj veste, kolesa si ne moreš kar izposoditi.« Kupili ga bodo tudi s pomočjo SMS. S ključno besedo »kolo1« ali »kolo5« na številko 1919 lahko pomaga vsakdo. Akcija Zavrtimo Slovenijo, na kateri se bodo predstavili ročni kolesarji, bo potekala med 24. in 29. 8. Kolesarili bodo v Kopru (24. 8.), Ljubljani (25. 8), Kranju (26. 8.), Celju (28. 8.) in Lendavi (29. 8.). |
Kupil kolo
Resnici je bilo treba pogledati v oči, David ji je. »V prvi vrsti sem se začel več ukvarjati sam s sabo in osebnostno rastjo. Čutil sem, da sem to potreboval. V pomoč mi je bil Center za kvaliteto življenja Spirala. Pomembno je bilo, da sem se lahko vrnil v okolje in na delovno mesto. Delal sem v marketingu, to počnem še danes. Podjetje Engrotuš mi je stalo ob strani. Vse se je dogajalo po principu domin – dobro je sprožilo novo dobro,« David opiše nekaj ključnih trenutkov, ki so mu pomagali na poti nazaj, med ljudi, njemu drage osebe, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja z njim. Ob tem ni pozabil na šport, čeprav se to rado zgodi. »Padeš v ritem in se navadiš invalidnosti. Z njo začneš živeti, ob tem obstaja dva tipa ljudi: eni smo aktivni in pozitivni, drugi pa ostanejo negativni in zagrenjeni,« pove sogovornik, ki si želi s svojo miselnostjo in aktivnostjo to voljo sprožiti tudi pri drugih invalidih. Kmalu po nesreči si je kupil ročno kolo, s skupino somišljenikov pa je ustanovil kolesarski klub Tuš-Bauerfeind.
Brez usmiljenja
David je danes Anjin partner, poznala sta se že pred nesrečo. »Dogovorila sva se, da se slišiva, ko se vrnem iz Italije,« spomni na dogovor dveh sorodnih duš. Ker je ni poklical, se je opogumila sama. Vmes je tudi slišala za njegovo nesrečo. »Začela sva prijateljevati,« David opiše njun odnos. S tem, kaj bo, ko bo, če bo, pa se nekaj mesecev po usodni nesreči ni ukvarjal. »Ko se ti zgodi, imaš v glavi toliko stvari, ki jih moraš rešiti (sam s sabo), da si pripravljen na novo življenje. Od psihe naprej. Celo stanovanje je bilo treba predelati, da je bilo primerno zame. Ko si na rehabilitaciji na Soči, ti je lepo, zate je poskrbljeno. Kot bi bil v vati. Ko pa jo zapustiš, si pahnjen v realnost, v kateri se je treba znajti,« David razlaga o sprotnih ovirah, ki so mu prišle na pot. Anja mu je bila všeč tudi zato, ker ni delala razlik med njim pred nesrečo in po njej. »Ko postaneš invalid, še posebno v tisti prvi fazi, ne potrebuješ nobenega usmiljenja. Raje vidim, da se pokajo šale ali pa se celo delajo norce iz moje invalidnosti. Le usmiljenja nisem hotel,« navede še en razlog, zakaj se je iz prijateljstva razvila resna zveza, kronala pa z rojstvom sina Tita. Fant ima zdaj dve leti in pol.
David je aktiven v celjskem društvu paraplegikov, aktivno vodi projekt Še vedno vozim, a ne hodim. V sklopu tega hodi s somišljeniki po osnovnih in srednjih šolah in ozavešča mlade z lastnimi življenjskimi zgodbami. Letos so nagovorili več kot 7500 srednješolcev, pripravili so več kot 100 delavnic. Mlade opozarjajo na zvrhano mero previdnosti v prometu, saj so prometne nesreče še vedno pogost razlog za paraplegijo oziroma invalidnost.