Ne sprašuj, kaj država lahko stori zate, vprašaj se, kaj ti lahko storiš zanjo, je rekel John. F. Kennedy ob predsedniški zaprisegi. Jaz se ne sprašujem, ker že ves čas delam zanjo. Plačujem šolstvo, zdravstvo, ki ga ne koristim, ker grem na samoplačniško, če nočem umreti od čakanja na koncesijsko, kot mlada družina sem sam reševal stanovanjski problem – država mi ni nikoli pomagala, samo cuzala me je. In zdaj me hoče še malo bolj.
Graditelj naše stoletne hiše je seveda to (in še gospodarsko poslopje) postavil na stavbno zemljišče, od katerega je po podatkih trebanjske občine nepozidanega še dobrih 300 kvadratnih metrov. Te zasedajo dvorišče, travniček s štirno na sredini, ženina gredica z rožami in stara jablana. In za te kvadrate je prišel informativni izračun za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča iz naslova nezazidanih stavbnih zemljišč – tako se v pravnem jeziku reče novemu davku za državljane, ki ne krademo, ampak se s poštenim delom komaj prebijamo čez mesec. Pa ni prišel en informativni izračun, ampak dva, ker sva pač z ženo polovična lastnika. Ker dvorišča nisva pozidala, pa bi ga lahko, morava občini Trebnje plačati davek: 85 evrov na leto. Oprostite izrazu: a so prifuknjeni?
Vprašanje leti na državo, ki ne dovoli širjenja stavbnih zemljišč, dokler se ne izkoristijo že obstoječe zazidljive površine – ali pa se te spremenijo v kmetijske. Z ženo bi torej morala svoje dvorišče spremeniti v njivo in s tem celotnemu posestvu znižati ceno, da bo lahko na koncu neki investitor dobil gradbeno parcelo v Trebnjem, sezidal vilo blok in kasiral! To je poseganje v najino lastnino, ki jo bova, zapufana do grla, odplačevala še 20 let – zakaj? Ker ves čas pošteno delava in plačujeva milijon raznih davkov.
Lahko pa seveda dvorišče prodava kot zazidljivo parcelo, pa nama namesto štirne tam zgradijo Burdž Kalifo. Če tega ne storiva, bova kaznovana. S 85 evri na leto.
