Včasih je veljalo, da so davki in smrt edini, ki se jim nihče ne more izogniti. Odkar poznamo davčne oaze, pa so očitno davki usojeni srednjemu in nižjemu razredu, medtem ko se jim najpremožnejši zlahka izognejo. Zato je treba pohvaliti poročanje medijev o problematiki davčnih oaz. Gre pa zgolj za kapljico v morje. Novinarjem je namreč uspelo razkriti samo podatke enega izmed podjetij v eni izmed mnogo davčnih oaz, tako da razsežnost problema ostaja prikrita do naslednjega vdora hekerjev. Če bi denimo razkrili vse tajne račune slovenskih rezidentov v Luksemburgu, Liechtensteinu, na Cipru ali Deviških otokih, bi tudi v Sloveniji frčalo perje.
Zanimivi so tudi odzivi na razkritje. Nekateri davčni svetovalci hitijo pojasnjevati, kako s poslovanjem prek davčnih oaz ni nič narobe in da pravzaprav niso namenjene utaji davkov. V resnici so seveda namenjene predvsem temu, saj le malo podjetij v davčnih oazah tudi res posluje, večina imetnikov računov pa še nikoli ni bila v davčnih oazah. Komični so tudi odzivi imetnikov računov v smislu »o tem nič ne vem« ali »to je stvar mojih svetovalcev«. Že majhne otroke učimo, da za svoja dejanja sami odgovarjajo, in tudi odrasli bi morali vedeti, da jih prelaganje odgovornosti na svetovalce v ničemer ne razbremenjuje.
Očitno imamo dve vrsti rezidentov. Na eni strani večino davkoplačevalcev, ki ustvarjajo in s stisnjenimi zobmi plačujejo visoke dajatve v Sloveniji ter jih finančna uprava preverja z davčnimi blagajnami. Na drugi tiste najpremožnejše, ki brezskrbno poslujejo prek davčnih oaz, hkrati pa koristijo slovenski zdravstveni, šolski in socialni sistem. Ni treba biti jasnoviden za sklep, da je v davčnih oazah na računih slovenskih rezidentov končalo tudi precej denarja iz korupcijskih zgodb. Navsezadnje na to kaže tudi življenjski slog tistih slovenskih »poslovnih revežev«, ki so nenadoma končali v osebnih stečajih, hkrati pa živijo na visoki nogi pred očmi svojih upnikov, finančne uprave in tožilstva.