Pred dvema letoma smo bili tudi Slovenci tik pred tem, da uvedemo davčne blagajne. Predno pogledamo kronologijo njihovega (ne)uvajanja, pojasnimo, kaj davčna blagajna sploh je. Gre za registrsko blagajno, lahko tudi računalnik z blagajniško programsko opremo, ki je s posebno fiskalno kontrolno napravo neposredno povezana z davčnim organom in mu samodejno pošilja podatke o izdanih računih. V praksi to pomeni, da tisti hip, ko gostilničar gostu natisne račun, pošlje informacijo o izdanem računu na davčni urad. Možnost, da bi davčni zavezanec izbrisal izdani račun, je tako nična.
Lahko bi jih dobili že lani
O uvajanju davčnih blagajn so na davčni upravi (Durs) začeli razmišljati že pred leti, leta 2010 pa intenzivneje. Pahorjeva vlada je januarja 2011 pripravila osnutek zakona za uvedbo davčnih blagajn in ga poslala v obravnavo v parlament. V povzetku gradiva so zapisali, da »davčne utaje ogrožajo javnofinančne vire in slabijo konkurenčnost podjetij, ki poslujejo v skladu s predpisi. Problem je še posebno pereč pri dejavnostih, ki poslujejo z gotovino in tovrstnih prihodkov ne prijavijo v davčnih napovedih. Z uvedbo davčnih blagajn bi lahko zmanjšali davčno vrzel za okoli 21 milijonov evrov letno.« Njihovo uvedbo so napovedali z letom 2012.
Pri pripravi osnutka in oceni stroškov – uvajanje davčnih blagajn bi državo stalo okoli 2,6 milijona evrov, davčne zavezance, ki poslujejo z gotovino (teh je okoli 50.000), pa 22 milijonov evrov – so se naši strokovnjaki oprli na švedski model. Švedi so jih uvedli leta 2010, fiskalna kontrolna naprava je stala 430 evrov, temu pa prištejemo še strošek prilagoditve oziroma zamenjave registrske blagajne pri zavezancu, če ta ne bi bila kompatibilna s fiskalno napravo. Slabih 600 evrov je lahko veliko ali malo. Prav ti stroški so bili eden od argumentov davčnih zavezancev proti njihovi uvedbi. Sledile so izredne volitve in zamenjava na vrhu vlade. »Naslednja vlada se ni odločila za nadaljevanje zakonodajnega postopka, ampak za rešitev, ki je tehnično manj zahtevna in prinaša manjše stroške zavezancem,« so nam pojasnili na ministrstvu za finance.
Uspeh hrvaških dacarjev
Hrvati so se sive ekonomije lotili z vsemi orožji in uvedba davčnih blagajn je kmalu obrodila sadove. »Sprva je hrvaška javnost dvomila o uspehu davčnih blagajn, danes jih podpirajo,« je na nedavnem posvetu v Ljubljani povedal Josip Lozančić, namestnik direktorice hrvaške davčne uprave. Nada Čavlović Smoljanec, direktorica hrvaške davčne uprave, je dejala, da so gostinci po njihovi uvedbi izkazali za 15 odstotkov več prometa, trgovci pa za 7,5 odstotka več – to pomeni tudi več pobranega davka. Mediji so poročali, da so se prihodki nekaterim gostincem po uvedbi davčnih blagajn bajno povečali, kar pomeni, da so v preteklih letih prikazali manj prometa. O končnem učinku uvedbe davčnih blagajn je po njenem mnenju še prezgodaj govoriti, a očitno je, da so sivo ekonomijo vsaj malo zmanjšali. V tem boju so angažirali približno 850 inšpektorjev, ki so do zdaj pregledali okoli 33.000 davčnih zavezancev in kar 900 izrekli najstrožjo sankcijo – zaprtje lokala. Dacarjem na terenu je pomagalo približno 3300 uslužbencev davčne uprave, sodelujejo tudi s preostalimi organi, denimo carino.
Kazni za tiste, ki ne izdajajo računov, znašajo od 2000 do 125.000 evrov. Kazen za naknadno brisanje in prilagajanje računov pa so:
– z globo od 3000 do 10.000 evrov kaznujejo za prekršek posameznika;
– z globo od 20.000 do 70.000 evrov kaznujejo za prekršek samostojnega podjetnika posameznika (s. p.) ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost;
– z globo od 50.000 do 250.000 evrov kaznujejo za prekršek pravno osebo;
– z globo od 1500 do 10.000 evrov kaznujejo odgovorno osebo.
Slovenska vlada se je odločila za preprostejšo rešitev in v zakonu o davčnem postopku določila, da davčni zavezanec ne sme uporabljati programa ali naprave, ki bi omogočila brisanje ali kakršno koli popravljanje izdanih računov. Določeno je še, da tudi proizvajalci oziroma dobavitelji računalniške (programske) opreme ne smejo zagotavljati takih naprav ali programov, ki bi omogočali manipulacijo z izdanimi računi. Dodajmo, da takih manipulacij ni dovoljevala niti prejšnja zakonodaja, a tokrat so to še izrecno zapisali v zakon in obenem krepko dvignili kazni za tiste primere, ko davčni inšpektorji odkrijejo nepravilnosti pri izdaji računov. Brisanje teh je bila nekoč običajna praksa predvsem gostincev, še dodatno pa jo je olajšala posebna programska oprema.
Bistven je učinkovit nadzor
Ali so davčne blagajne prava rešitev za zajezitev sive ekonomije, ki naj bi je bilo v Sloveniji od 4 do 15 milijard evrov? Na ministrstvu za finance pravijo, da te same po sebi ne odpravljajo težave neizdajanja računov. Izkušnje držav, kjer so uvedli davčne blagajne, kažejo, da zavezanci še vedno uporabljajo blagajne, ki ne izpolnjujejo tehničnih zahtev davčnih blagajn, oziroma najdejo druge načine za prikrivanje dejanskega prometa. Zapišimo, da je imel Durs lani 251 aktivnih inšpektorjev, ki so opravili 7327 davčnih nadzorov, a to je manj kot v preteklih letih, ko je bilo na voljo več inšpektorjev. Lani so ugotovili za 128 milijonov evrov dodatnih davčnih obveznosti.
»Na obseg sive ekonomije vplivajo številni dejavniki, od višine davčne obremenitve, administrativnih ovir, kakovosti in cene javnih storitev do stopnje zaupanja davčnih zavezancev v državo in, ne nazadnje, tudi učinkovitosti odkrivanja in kaznovanja kršiteljev,« pravijo na finančnem ministrstvu in dodajajo, da je izboljševanje davčne kulture dolgoročen proces, v katerem morajo biti vsi navedeni dejavniki uravnoteženo zastopani. Okrepljen nadzor je pri tem nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za dolgoročno izboljšanje stanja na tem področju. Za tisti del zavezancev, ki namerno kršijo davčne predpise, so potrebni strožji ukrepi, saj spodkopavajo zaupanje v pravičnost in pravno državo.
V zadnjem obdobju opažamo, da se del politike ogreva za uvedbo davčnih blagajn, zelo glasni so tudi nekateri sindikati, ki v tem vidijo del rešitve iz zdajšnje krize. A pred nadaljnjimi koraki bi veljalo počakati in videti, kakšni so učinki nedavno spremenjene davčne zakonodaje. Gotovo je nekaj – sive ekonomije v celoti ne bomo nikoli izkoreninili.
Logičen in preprost ukrep
Zanimalo nas je, kaj o uvedbi davčnih blagajn meni ekonomska stroka, zato smo za mnenje prosili izrednega profesorja na ekonomski fakulteti dr. Mateja Lahovnika. »Uvedba davčnih blagajn bi bila po mojem logičen, pravičen in preprost ukrep. Dovolj je, da pogledamo, kako so se tega lotili Hrvati, kjer minister kljub ogorčenemu nasprotovanju lobijev ni popustil. Proračunski učinek bi bil v Sloveniji sicer manjši kot na Hrvaškem, saj je tudi delež turizma v BDP pri nas manjši, največ izogibanja plačilu davkov z brisanjem računov pa je prav na področju gostinskih storitev. Izplen po moji oceni ne bi bil okrog 300 milijonov evrov, kot optimistično predvidevajo sindikati, temveč med 60 in 100 milijoni na leto, kar smo predvidevali že leta 2010. Že takrat je bilo znano, da je brisanje računov v nekaterih storitvenih dejavnostih pravi nacionalni šport, ki bi ga morala država v imenu pravične obravnave vseh davčnih zavezancev izkoreniniti. Ne razumem, zakaj se tako odlaša z uvedbo davčnih blagajn. Durs je našel vrsto načinov, ki jih gostinci uporabljajo, da se izognejo plačilu dajatev, in kot se spomnim, so uvedbo teh blagajn ves čas podpirali. Podobno se dogaja povsod tam, kjer stranke plačujejo z gotovino: različni izvajalci storitev njihovi uvedbi nasprotujejo, češ da bi bil to samo dodatni strošek, pri tem pa gre v resnici za to, da izvajalcem storitvenih dejavnosti ustreza zdajšnji sistem, ki omogoča precej kreativno izogibanje plačilu davkov. V dobi informatike in elektronske dobe je sprto z zdravo pametjo, da davčnih blagajn še nismo uvedli.«