Darovanje je most k življenju

Druga sobota v oktobru je vsako leto namenjena evropskemu dnevu darovanja organov. Pri nas smo ta dan praznovali v petek, 7. oktobra, ko je v Ljubljani potekal simpozij, na katerem so poskušali odgovoriti na vprašanje, kako preseči pomanjkanje organov za zdravljenje s presaditvijo. O tem smo se pogovarjali z direktorico Zavoda RS za presaditve organov in tkiv prim. Danico Avsec, dr. med.

Ob evropskem dnevu darovanja organov je – vsaj tako se zdi – še posebno izpostavljena beseda darovanje. Zakaj ta dan, komu je namenjen?

Res je, gre za praznovanje darovanja, s tem pa želimo opozoriti, kako je darovanje pomembno, da je pomembno, da ga podpiramo in da se odločimo za darovanje po smrti. Hkrati hočemo izraziti hvaležnost vsem, ki so doslej to že naredili, ne nazadnje pa poskušamo osvetliti tiste, ki delajo na tem področju, prav vse, ki so v to vpleteni. V večini držav je to dodatna dejavnost, ki zahteva pozornost in pripravljenost, to torej ni neka rutina. Odvisni smo od dogodka, od nekogaršnje smrti; takrat moramo takoj in ustrezno ukrepati. Pri tem je še vedno potrebna dodatna entuziastična nota, zato tudi ta hvaležnost ob tem dnevu. Izjemno pomembno je tudi informiranje tako širokih množic kot zdravstvenih delavcev. Sestavni del takega praznovanja je informativni simpozij, letos smo na njem govorili o pomanjkanju organov.

Kako deluje vaš zavod za presaditev organov in tkiv Slovenija Transplant?

Zavod je bil ustanovljen leta 2000, samostojno smo začeli delovati dve leti pozneje. Slovenija Transplant ima tri različne naloge. Prva je usklajevanje vseh aktivnosti v slovenskih donorskih bolnišnicah na področju pridobivanja organov. Pripravljamo smernice, sodelujemo pri imenovanju ljudi, ki so soodgovorni in vključeni v to dejavnost. Hkrati imamo tudi sami kader, ki sodeluje z vsemi temi bolnišnicami. Druga naloga je izmenjava. Sodelujemo z Eurotransplantom, s katerim izmenjujemo organe. Pri nas pridobljene organe moramo namreč v 60 odstotkih izmenjati, da lahko optimalno pokrijemo potrebe, ki jih imajo slovenski bolniki. Tretja naloga je nadzor nad dejavnostjo in učinkovitostjo ter usklajenostjo delovanja, sledljivostjo.

Presaditev organov je od sprejetja evropske direktive uzakonjena. Kaj to pomeni?

EU-direktivi smo se vsaj v prvi fazi dokaj preprosto prilagodili, ker smo že prej delovali po podobnih smernicah. Zakaj direktiva? Zato, ker je ta dejavnost v večini držav vezana na mednarodno sodelovanje, izmenjavo, po drugi strani pa tudi zato, da se pripravljajo skupne smernice in pristopi, kako razvijati in bolje razviti ta program. Povsod je pomanjkanje organov: več je bolnikov, ki potrebujejo presaditev, kot imamo mi razpoložljivih organov. Tako smo s skupnimi močmi EU-držav pripravili direktivo z minimalnimi potrebnimi zahtevami. Vsaka država jih lahko dopolni, jih celo poveča, nikakor pa ne more pod njih. Prispevala je h kakovosti te dejavnosti, saj je zdaj manj entuziastično zastavljena in veliko bolj stvarna. Po direktivi EU mora imeti vsaka država pooblaščeno ustanovo, ki skrbi za ureditev transplantacijske dejavnosti, pri nas je to naš zavod Slovenija Transplant.

Presaditev je v določenih primerih edina možnost za preživetje. Katere organe in tkiva pa presajamo v Sloveniji?

Pri nas imamo trenutno zelo dobro razvite programe za presajanje ledvic, srca, jeter, roženice. Zadnja leta se uveljavlja program presaditve trebušne slinavke skupaj z ledvico. Pripravljamo že bolnike na presaditev pljuč, kirurški del pa se opravi na Dunaju. Potem so tu še razna tkiva, na primer tetive, kosti, žile. Smo primerljivi z večino razvitih držav.

V katerih primerih je presaditev organov in tkiv edina možnost za zdravljenje oziroma preživetje?

Presaditev je zadnja izbira, ko nimamo na voljo več nobenega drugega načina zdravljenja oziroma smo jih izčrpali in se soočamo z dokončno odpovedjo določenega organa. Vendar morajo biti izpolnjene še druge medicinske indikacije oziroma pogoji. Včasih so omejitev starost, spremljajoče bolezni, predvsem pa obolenje ne sme biti maligno, saj se s takšnim zdravljenjem stanje poslabša. Zelo velik problem je neozdravljiva okužba. Po navadi zdravniški konzilij oceni bolnika in se odloči. Pomemben je tudi psihološki profil prejemnika in včasih morda tudi socialni, pri čemer moramo biti previdni, kaj to pomeni. Nobeno zdravljenje ne more biti učinkovito, če pacient pri njem ne sodeluje oziroma zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne more sodelovati.

Koliko je presaditev organov in tkiv?

S povečanjem števila mrtvih darovalcev se je povečalo tudi število pridobljenih organov. V letu 2015 smo tako pridobili največje število ledvic in jeter doslej, saj je bilo za presaditev na voljo kar 92 ledvic in 46 jeter. Od slovenskih darovalcev je bilo pridobljenih 20 src, kar presega število pridobljenih src v preteklem letu za 25 odstotkov. V začetku letošnjega leta je bilo na čakalnem seznamu za presaditev registriranih 187 bolnikov, od tega jih je na presaditev ledvice čakalo 110, na presaditev srca 50 in na presaditev jeter 28. Poleg tega je na presaditev trebušne slinavke čakalo 9 bolnikov, od tega 8 v kombinaciji z ledvico.

Kakšna je pot od trenutka, ko zdravniško osebje kot zadnjo ali edino možnost vidi v presaditvi, do presaditve?

Ko zdravnik, ki obravnava pacienta, spozna, da se njegovo stanje slabša, mora pomisliti tudi na presaditev. Takšnega bolnika predstavi konziliju, nato pa se začnejo izvajati vse potrebne preiskave. Bolnika uvrstijo na čakalni seznam, nato se začne čakanje na trenutek, ko bo na voljo primeren organ. Ko imamo na razpolago darovalca in ko poznamo njegove lastnosti, od kliničnih parametrov do tkivnih skladnosti, se začne iskanje najprimernejšega prejemnika na celotnem območju. Če so organi pridobljeni pri nas, potem imajo seveda prednost naši bolniki. Pokličemo jih. Organ prihaja po donorski poti, bolnika začnemo pripravljati na presaditev. Ko vse to uskladimo, opravimo operacijo.

Zagotovo so znani podatki o uspešnosti presaditev?

Uspešnost presaditve je različna glede na presajeni organ. Ocenjujemo, koliko časa presadek preživi, lahko tudi koliko časa preživi bolnik. Več kot 90 odstotkov presajenih ledvic preživi pet let, kar je izjemno visok odstotek. Govorimo o preživetju presadka, ne pacienta. Bolnik lahko namreč umre zaradi drugih razlogov, torej ne zaradi odpovedi presajenega organa. Pri srcu in jetrih so te številke nekoliko nižje, čeprav je pri nas petletno preživetje še vedno 80-odstotno. Pri pljučih so rezultati nekoliko slabši, a v enakem obdobju vseeno dosegamo 60-odstotno preživetje.

Kako sledite ljudem, ki so se odločili darovati organ, do trenutka, ko umrejo in je njihov organ na voljo za presaditev?

Imamo register darovalcev, žal pa je v njem zelo malo Slovencev, le 0,7 odstotka. Ni dovolj le odločitev darovalca, pomembna je naša dolžnost, da presaditev izpeljemo. Ali je nekdo darovalec, preverimo šele, ko umre. Ko se to zgodi, se začne pogovor s svojci. Če je umrli opredeljen kot darovalec, jim to povemo. Zaželeno je, da odvzemu organa in presaditvi ne nasprotujejo. To jim moramo povedati, saj je to stvar etike in spoštovanja volje umrle osebe. Lahko pa se posameznik opredeli za darovanje organa in to pred smrtjo zaupa enemu od svojcev. To je za nas najbolj zaželeno, saj je družina ob smrti svojca zelo pomemben partner v pogovoru in lažje je, če so seznanjeni z voljo umrle osebe. Obstaja še možnost rdeče-modre izkaznice darovalca, ki jo ima darovalec pri sebi.

Je darovanje še vedno anonimno?

Opredelitev za darovanje je anonimna, seveda. Anonimnost velja med prejemnikom in darovalcem. Torej, prejemnik ne more vedeti, kdo je njegov darovalec.