Darko, uživamo!

Plavalec Darko Đurić, ki bo 11. septembra dopolnil 24 let, si je najlepše darilo za rojstni dan dal kar sam. No, pravzaprav si ga je na SP v Kanadi prigaral. Dva naslova svetovnega prvaka, na 50 m delfin in 100 m prosto, povrhu pa še drugo mesto na 200 m prosto ne pridejo sami od sebe ali zlahka. Čeprav se je fant, rojen brez nog in ene roke, plavati naučil točno tako – sam od sebe in na neki način zlahka. No, vsaj dobro motivacijo je imel, saj bi sicer utonil. Pa ni – in je takrat, pri desetih letih, odkril, da se v vodi počuti dobro, pravzaprav fantastično. Plavanje je njegov zaresni šport postalo šele pozneje, najprej je stavil na sedečo odbojko. A potem ko je na povabilo tistih, ki so opazili njegovo nadarjenost, leta 2005 nastopil na državnem prvenstvu v plavanju na Ravnah in brez treninga dosegel zelo soliden rezultat, je bilo nadaljevanje njegove športne poti logično. Trener Boro Štrumbelj ga ni spregledal in Darku pred startom vsake tekme še vedno zakliče: »Darko, uživaj!«

Zato ker dela točno to, uživa. Kako pravzaprav plava, brez nog in le z eno roko, niti ne zna pojasniti. Skoči v vodo in plava, in to zelo hitro. Na treningih je po navadi počasnejši kot na tekmah, tako so vsaj pokazale analize. Ko gre zares, ko je cilj v glavi popolnoma jasen, merljiv, naredi vse, kar je treba. Ne le za medalje, čeprav so te super, ampak za užitek. Zato kakšnih posebnih psiholoških priprav na tekmovanja ne potrebuje, za treninge, no, za motivacijo zanje pa bo najbrž prišla prav kakšna spodbudna beseda psihologa Mateja Tušaka.

Živeti kot vsi normalni ljudje

Fant, ki je Slovenijo navduševal že z nastopi, povsem blizu odličjem, na lanskih paraolimpijskih igrah v Londonu, je eden najbolj zadovoljnih, srečnih in dobrosrčnih ljudi, pravijo vsi, ki ga poznajo. Čeprav se mu je obetalo vse kaj drugega. Saj gotovo poznate njegovo zgodbo: rojen očetu delavcu in mami snažilki, takrat že staršem dveh zdravih otrok, ki skrbi za Darka preprosto nista bila kos. Dve leti so za fantiča skrbele institucije, nato je stvari v svoje roke vzel Bog. Oglasil se je prek članov Skupnosti krščanskega življenja, ki so o invalidnem fantku, ki potrebuje dom, povedali zakoncema Veroniki in Milanu Debeljaku iz Podbrezij. Štiri otroke sta že imela, kljub želji po veliki družini se je zdelo dovolj, ampak ko sta se, rada povesta, v Soči zazrla v tiste Darkove žive oči, je njun v hipu postal tudi on. Darka ta dobrosrčna in marljiva kmeta nista vzgajala prav nič drugače kot druge otroke. Brez pomilovanja in popuščanja, vpisala sta ga v normalno šolo, mu omogočila igro z vrstniki in mu s tem dala najboljšo popotnico za življenje. Darko jima je za to izjemno hvaležen, od tod morda izhaja njegovo življenjsko vodilo, da ceni in izrabi tisto, kar imaš, in se ne obremenjuj s tistim, česar nimaš.

Ne šport, posel

Na poti do tega je sicer bilo malce trnja, učenje hoje s protezami, ki jih je bilo treba menjati vsako leto, prav poceni pa niso, je bila prava borba, pove mama Veronika. Darku je zdaj jasno, da mu proteze omogočajo večjo gibljivost, kar je za njegov slog življenja nujno. Želi si še boljše od teh, ki jih ima zdaj, a kaj, ko so zelo drage, sponzorji pa na športnike invalide še vedno večinoma gledajo kot na rekreativce. Po igrah v Londonu, kjer so bili paraolimpijci deležni izjemne pozornosti, navsezadnje so njihove igre prenašale nacionalne televizije iz 100 držav, se tudi to spreminja, ampak slovenski olimpijski komite jih le še ne jemlje povsem zares. Saj veste, ni denarja, čeprav ti fantje in dekleta v domovino pridno nosijo kolajne.

Darko ne mara tarnanja, želi si le, da bi ga kdo podprl pri pripravah za igre v Riu. Tja bo šel, je odločen, po medaljo. Mu je pa jasno, da od športa ne bo mogel živeti. Dve leti na fakulteti za šport ga nista vodili nikamor, zato zdaj študira na fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu v Ljubljani. Da lahko uskladi vse svoje obveznosti, treninge in študij, ima tudi svoj avto. Želi si biti čim bolj samostojen. Ve, da zmore. Kadar naleti na ovire, kakršne koli že, ga najprej kar malce ujezi, potem se z njimi spopade. Fant, ki se je tudi nam že tako prikupil s tistimi svojimi živimi očmi, v katere se je zdaj prikradla še ljubezen.