Daneuu je že Tito
podaril ročni uri

Čeprav je košarka v nekdanji skupni državi vzpon doživljala lokalno, se je tekmovalno že takoj po drugi vojni povezala v državni ligi, v kateri je prvih 10 let prevladovala beograjska Crvena zvezda pod vodstvom Nebojše Popovića. Šport pod koši se je uveljavil skozi Beograd, istočasno je nastajala tudi zvezna reprezentanca, ki je v začetku 60. let 20. stoletja začela posegati po najvišjih mestih na velikih prvenstvih. Njen oče in guru je bil profesor Aca Nikolić, botra pa poleg Popovića Bora Stanković, pozneje skoraj tri desetletja generalni sekretar krovne košarkarske organizacije FIBA, ter Raša Šaper, ugledni intelektualec, beograjski univerzitetni profesor in košarkarski vizionar. Jugoslovanska košarka je bila športni fenomen, pri katerem so ves čas sodelovali tudi slovenski košarkarji. Med letoma 1961 in 1991 je reprezentanca na svetovnih in evropskih prvenstvih ter olimpijskih igrah osvojila 9 zlatih, 10 srebrnih in 6 bronastih kolajn, skupaj torej 25.

»Kristančič me je zajebal«

Slovenija je bila za Srbijo naslednja republika, kamor se je košarka razširila, za njeno genezo pri nas je s svojim delom najzaslužnejši Boris Kristančič. Igralec in trener znamenite AŠK (Akademski športni klub) Olimpije, kultnega moštva iz ljubljanskega Tivolija, je bil že pred petimi desetletji tesni sodelavec Košarkarske zveze Jugoslavije in predsednik strokovnega sveta. Kristo, kot ga še danes, star je 81 let, kličejo košarkarji, je dosegel, da so aškovci med koncem 50. in v začetku 60. doživeli kakovosten košarkarski preskok. Nadarjeni igralci, ki so prihajali na površje, so bili vedno boljši, izstopal je Mariborčan, ki je prišel študirat in igrat košarko v Ljubljano – Ivo Daneu. Iz Maribora je prišel k AŠK tudi Marjan Kandus, Olimpija je reprezentanci dala Ljubljančane Matijo Dermastio, Bogdana Mülerja, Miho Lokarja, Tineta Logarja, da ne naštevam vseh, in morda celo najbolj priljubljenega moža, ki je kadar koli igral košarko v Sloveniji, Boruta Bassina - Taubija.

Kdor ga ni poznal, videl igrati in imel priložnosti spoznati njegovega talenta, virtuoznosti, je marsikaj zamudil. Že zdavnaj je šel med slovenske košarkarske legende, čeprav se sam nikoli ni kaj posebno trudil, da bi to bil. Borut Bassin, svetlolasi mestni fant z ljubljanskega asfalta, kar po duši ni bil, že dolgo živi v brunarici sredi gozda v Gorenji Trebuši, je letnik 1944 in takšnih ne delajo več. Nihče ga ni nikoli imenoval drugače kot Taubi. Če se ljubljanskega svetovnega prvenstva vsi spominjamo z radostjo v srcih, se ga on zagotovo ne: »Kristančič me je zajebal, da nisem bil v ekipi, točno tako napiši, prosim,« mi je pripovedoval pred leti, ko sem se pogovarjal z njim za članek v Novicah. »To je bilo maščevanje, ker sem prej iz Olimpije prestopil k zagrebški Industromontaži. Vedno je imel veliko moč v jugoslovanski košarki, bil je član in predsednik strokovnih štabov, kot generalni sekretar prvenstva v Ljubljani je odločal o marsičem, tudi o sestavi reprezentance. Ranko Žeravica, takratni trener reprezentance, mi je vse povedal, njega so postavili pred zid.«

Dolanc je bil pa džek

Povsem drugače pa se spominja Staneta Dolanca, predsednika organizacijskega odbora svetovnega prvenstva, za katerega danes nekateri, podobno kot za Milana Kučana, ki ga je bržkone Dolanc pripeljal v igro pod koši, zmotno mislijo, da so prek košarke iskali samopromocijo. »Dolanc je bil džek. Košarko in košarkarje je imel rad, mi pa njega. Spominjam se, ko je hotel k nam priti moj veliki prijatelj Krešo Ćosić. Takrat je bil že visok mormonski svečenik, Olimpija ga je zanimala, da bi lahko tu opravljal verske obrede, širil mormonsko vero. Teh mu v Zadru ali kjer koli v takratni Jugi niso pustili opravljati, zato je imel cerkev v Trstu. Prišla sva na najbolj noro idejo, ki pa se nama je zdela kar v redu. Stane je bil v tistem času že zelo visoko, menda tik pod Titom, oba sva ga imela rada, on pa naju. Dolanc je znorel, nahrulil naju je, da se je kar kadilo, mene še bolj kot Kreša, češ ali sem znorel, vsaj ti bi bil lahko toliko pameten, če se je že Dalmatincu čisto zmešalo. Usedla sva se na vespo, se najhitreje, kar je šlo, pobrala in s Ćosićevo cerkvijo v Ljubljani ni bilo nič pa tudi igrat takrat k nam ni prišel,« se spominja Taubi.

Morda bi tale odstavek bolj spadal na začetek današnjih Omrežij: ni čisto res, kar je nedavno na Brdu, ob podelitvi visokega državnega odlikovanja Ivu Daneuu, dejal predsednik države Borut Pahor, češ da je to najvišje priznanje, ki ga je doslej prejel legendarni košarkar. Ivo je najvišje državno odlikovanje prejel že davno tudi v Jugoslaviji, pa še dve dragoceni ročni uri s svojim podpisom na hrbtni strani mu je dal Tito. Torej Daneu vsaj v Jugi ni bil nikoli pozabljen, res pa bi se ga samostojna Slovenija lahko spomnila že pred dvema desetletjema.