Po kapitulaciji Italije in uničenju četniške vojske je 29. in 30. novembra 1943 v bosanskem Jajcu potekalo drugo zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (Avnoj). Josipa Broza - Tita so imenovali za maršala Jugoslavije, kralju Petru II. in njegovi vladi v izgnanstvu, kajpak tudi vsem iz srbske dinastije Karađorđević, pa odrekli legitimnost predstavljanja jugoslovanskih narodov in mu prepovedali vrnitev v domovino. Ustanovili so novo vlado – Narodni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ, Avnoj pa razglasili za zakonodajno telo.
Tito požrl besedo
Mimogrede: kralj Peter II. Karađorđević se je rodil v Beogradu leta 1923, umrl pa je v tem času leta 1970 v ameriškem Denverju. Maja lani so posmrtne ostanke Petra in njegove družine z največjimi srbskimi državniškimi častmi pokopali v kraljevi grobnici v cerkvi svetega Jurija v Oplencu. V njej so pokopani tudi kralj Peter I. in Aleksander I. (med prvo svetovno vojno vrhovni poveljnik srbske vojske), se pravi dedek in oče Petra II, kneza Pavle in Aleksander, od leta 2013 pa so poleg Petra še njegova mati Marija, brat princ Andrej, ki so mu starši, čeprav so bili nosilci velikosrbskega hegemonizma, namenoma dali slovensko ime, in žena Aleksandra.
Na predvečer zasedanja Avnoja se je večji del slovenske delegacije sestal s Titom v posebni sobi, menda v šoli. Josip Vidmar, takrat predsednik Snosa (Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta), mu je sporočil, da ga bo predlagal za maršala, general Jaka Avšič pa je dodal: »Pod pogojem, da bomo Slovenci svoji vojski poveljevali v slovenskem jeziku.« Tito mu je to obljubil, toda takoj po koncu vojne, torej že čez leto in pol, je mirno požrl besedo. Sicer pa so hoteli naši nekdanji bratje, predvsem Srbi, kot vemo, slovensko partizansko vojsko ukiniti že prej. Avšič se je po vojni na vse načine trudil, prepričeval tudi Edvarda Kardelja in velikega armadnega generala Ivana Gošnjaka, februarja 1971 je pisal Titu in zahteval uresničitev obljube, ki jo je dal leta 1943. Trud je bil zaman, njegova srčna želja pa uresničena šestinštirideset let po Avnoju in trinajst let po Avšičevi smrti, ko smo Slovenci dobili svojo vojsko. A leta 1991 s(m)o pozabili na Jako Avšiča, velikega človeka in domoljuba. Na žalost je tako še danes.
Dan republike je ukinil Demos Praznik republike nekdanje Jugoslavije smo vseh njenih petinštirideset let praznovali bolj ali manj slovesno, predvsem pa z zadovoljstvom, saj smo imeli dva dneva prosto, pogosto pa smo praznovanje z nekaj dni dopusta podaljšali kar na ves teden. Ob dnevu republike smo govorili o narodnoosvobodilnem boju, odpirali smo nove tovarne (ki smo jih nekaj let pozneje večino zaprli, kakšno pa še bomo), izročali prometu ceste, različne objekte, stanovanjska naselja in tako naprej. Skratka, dosegali smo nove in nove delovne zmage, teh smo se vsako leto spominjali tudi ob praznovanju praznika dela, 1. maju. Še vedno smo hodili po Titovi poti, čeprav je bil njen arhitekt že deset let pod rušo. Ob dnevu republike je bil poudarek zlasti na bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, to je bila namreč vrednota, za katero je ljubljeni Joža, Zagorec iz Kumrovca, govoril, da jo moramo čuvati kot zenico svojega očesa. Kako se je končalo, vemo. Tito je bil naš kralj, ki ga imajo nekatera afriška plemena za takega in ga po božje častijo še danes. Vsako leto smo podeljevali tudi nagrade Avnoja, toda leta 1990 je bilo delno, 1991. pa dokončno konec 29. novembra, dneva republike, vsaj pri nas, v Sloveniji, Srbi so ga praznovali še po letu 2000. Devetdesetega sta bila sicer še dva dneva dela prosta, toda zastav ni bilo nikjer več, na predvečer praznika se kanoni z Ljubljanskega gradu niso več oglasili, praznoval ga ni nihče več, leta 1991 pa so odpravili tudi dela proste dni. Formalno jih je odpravil zakon o praznikih, v resnici pa nova Demosova oblast, katere idejni vodja je bil eden od očetov slovenske osamosvojitve Jože Pučnik. |
Romarji v Jajce
V povojni Jugoslaviji je bil 29. november državni praznik, dan republike, priljubljena so postala potovanja po poteh slovenskih odposlancev na drugo zasedanje Avnoja v Jajce, kot so se imenovala. Te romarske pohode so običajno vodili partiji najbolj zvesti kadri. Med njimi je bilo tudi nekaj zdajšnjih slovenskih političnih voditeljev, tako z levega kot desnega političnega krila. Med najbolj vidnimi današnjimi politiki na desnici je bil to predsednik največje opozicijske stranke SDS Janez Janša, ki se je leta 1977 udeležil romanja kot odposlanec Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Istega leta se je pohoda udeležil tudi nekdanji generalni sekretar stranke Desus Ljubo Jasnič, ki je bil takrat predsednik ZSMS.
Trajno žareči Jasnič je zdaj slovenski športni javnosti najbolj znan kot stric iz ozadja, a tudi ospredja slovenskih smučarskih skokov, je namreč predsednik odbora in zbora za skoke in nordijsko kombinacijo pri smučarski zvezi, kar pomeni, da debelejši ali tanjši kos kruha (od)reže tudi Petru Prevcu in druščini. Treba je priznati, da so lahko skakalci in trenerji z Goranom Janusom na čelu pravzaprav srečni, da za njih, kar zadeva materialne zadeve, kjer smo, roko na srce, (skoraj) vsi krvavi pod kožo, skrbi z vsemi žavbami namazani Jasnič. Četudi nekateri iz skakalne srenje mislijo povsem drugače. Tudi sam sem prepričan, da bi se jim, če ne bi bilo jeseniškega lisjaka, godilo slabše, če drugega ne, bi jim nenasitni in razvajeni alpinci iz skupne blagajne zveze požrli še več denarja, kot jim ga že tako ali tako. Seveda pa tudi Ljubo Jasnič, v smučariji je kot funkcionar že štiri desetletja, nekaj let je bil tudi eden vodilnih v slovenskem hokeju, sem ter tja sklepa gnile kompromise oziroma kravje kupčije. Toda kdo pri nas pa jih ne?
Ljubo ima tudi sina Blaža, ki je od januarja letos direktor Acroni Jesenice, ta je član skupine Sij (Slovenska industrija jekla), ki je v ruski lasti. Blaž Jasnič je zamenjal Slavka Kanalca, čigar pomočnik je bil do januarja. Seveda je Jasnič mlajši prek Acronija, tako kot pred njim Kanalec, vseskozi v igri tudi kot rešitelj jeseniškega hokeja, a kot kaže, iz te moke ne bo kruha, saj ruski lastniki Acronija ne kažejo velikega navdušenja nad vlaganjem v železarski klub z Jesenic, še posebno ker so v jeseniški hokejski srenji vsi sprti med sabo.
