Uprli smo se leta 1941 in uprli smo se leta 1991. Glede tega, se mi zdi, ni debate. Obakrat smo bili tudi zmagovalci. Neke sorte. Namreč, po zmagah je sledil poraz: poboji, nacionalizacija, enoumje in tranzicija, kraja, brezup.
Zakaj torej izločiti nosilce partizanske ideje iz prvomajske proslave na Javorovici, kjer je bilo med vojno pobitih 113 borcev Cankarjeve brigade? Si uporniki iz leta '41 ne zaslužijo več niti pet minut na neki proslavi, zato ker se je po vojni zgodilo, kar se pač je zgodilo? (Pomislite, kaj bi se zgodilo, če upornikov, ne le v Sloveniji, ne bi bilo.) In zakaj prepovedati brigadirju Krkoviču predavati na šubički, ljubljanski gimnaziji, o poteku osamosvajanja? Si upornik iz leta '91 res ne zasluži odpredavati šolske ure, ne da bi mu očitali vse, kar se je dogajalo potem? In za kar sam ni kriv.
No, medtem ko se izključujemo, nas bo julija spet združil – Rus. In to največji ta hip, sam prezident Vladimir Vladimirovič Putin. Našemu predsedniku Pahorju je po telefonu sporočil, da sprejme povabilo na tradicionalno komemoracijo pod Vršičem, kjer je 12. marca 1916 med gradnjo gorske ceste pod snežnim plazom umrlo od 170 do 300 ruskih vojnih ujetnikov in več deset njihovih stražarjev, avstrijskih vojakov.
Pri Ruski kapelici se bo ob 100. obletnici njene postavitve in ob takem gostu zagotovo spet trlo povabljenih in samopovabljenih: levih in desnih, zgornjih in spodnjih, predstavnikov kapitala in tistih brez ficka, a s slovansko dušo. Ne bo praznih stolov, kot se rado zgodi na naših državnih proslavah. To bo priložnost za utrjevanje vezi in sklepanje poslov, četudi pod mizo, saj so še v veljavi sankcije Evropske unije proti Rusiji zaradi Ukrajine. Zaradi poudarjanja slovanskega bratstva bi znali dobiti ukor od mačehe Evrope, še prej od ZDA. Ukor v obliki afere, kot je bilo razkritje prisluškovalne afere, ki je zminirala arbitražo s Hrvati.
Aja, pa še to. Če lahko tako vzorno poskrbimo za grob ruskih vojakov – a ne bi bil že skrajni čas, da dostojno pokopljemo tudi svoje rojake iz vseh hudih jam?