Dan družin

Ta petek je bil mednarodni dan družin. Vsakovrstnih. Verjamem celo, da ga je poleg kake lovske ali ribiške družine praznovala tudi katoliška Družina, časopis, ki izhaja že vse od davnega leta 1952, spočet pa je bil prav tako maja. Načeloma pa je družina osnovna celica človeške družbe, četudi jo lahko umestimo tudi v živalski ali rastlinski svet. V šoli so nas učili, da so zanjo značilni skupno bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Da vključuje odrasle obeh spolov, med katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj. A časi se spreminjajo in z njimi tudi definicije. Po novem je družina lahko tudi skupnost istospolnih, kjer je ona on in on ona. Kjer naravne danosti niso primarne. Celo Slovar slovenskega knjižnega jezika se pridno prilagaja tovrstnim spremembam, verjamem, da bi se akademik in jezikoslovec Jože Toporišič ob današnji razlagi besede družina obrnil v grobu.

V Sloveniji je ta hip nekaj več kot pol milijona družin. V poprečju so tričlanske, najpogostejši tip je zakonski par z otroki. A je tovrstne klasike iz leta v leto manj, vse več pa je zunajzakonskih skupnosti, v katerih se rodi že več kot polovica vseh slovenskih otrok. Včasih so takim rekli pankrti. Suhoparna statistika pravi še, da je vsaka četrta družina pod Alpami enostarševska, največja pa da je bila ona, v kateri je živelo trinajst otrok. Raznoraznih podatkov je še nešteto, tako je denimo zabeleženo tudi, da v poprečni slovenski familiji moški porabijo za svoje hobije, vključno s podpiranjem šankov, mesečnih 116 evrov, ženske pa zase poprečnih 95 evrov. Gostinci imajo torej od Slovencev znatno več kot frizerke in kozmetičarke od Slovenk. Daleč najbolj pa me je zbodlo dejstvo, da slovenska mladež tako pozno zapušča svojo izvorno družino. Če jo sploh. V poprečju kar trije od štirih otrok v starosti tam okoli 25 let še vedno živijo skupaj s starši. Cimerotič bi rekel, da posebej z atejem in z mamo. Že vedo, zakaj. Tudi, ker nimajo kam.

Tretjina slovenskih družin je lani živela pod pragom revščine. Istočasno prebiram, da povprečen Slovenec, vključno s stoletniki in onimi v plenicah, vsakoletno zavrže 82 kilogramov hrane. Bolj kot kruha nam tudi v deželici pod Alpami zmanjkuje pravice. A roko na srce: pričakovati, da bo svet pravičen do nekoga zgolj zato, ker si to zasluži, je enako kot pričakovati, da vas bik ne bo napadel, ker ste vegetarijanec.