LJUBLJANA – Premier Miro Cerar se bo po današnjem pogovoru z ministrom za pravosodje Goranom Klemenčičem odločil o tem, ali bo ta še ostal del ministrske ekipe. Minister je v soboto zatrdil, da sam ne namerava odstopiti, saj da je v KPK pri oblikovanju poročila o premoženjskem stanju politikov delal skrbno in v najboljši veri, skliceval pa se je tudi na pomanjkanje pravne prakse na tem področju, poroča STA.
Ker je komisijo v času izdaje poročila vodil Klemenčič, je bilo minule dni slišati več pozivov k njegovemu odstopu. Njegov odstop med drugim pričakuje Janša, v SDS pa ne izključujejo niti interpelacije zoper pravosodnega ministra.
Sicer pa vse še ni odločeno. Kot piše portal pozareport.si, se Cerar še ni dokončno odločil o Klemenčičevi usodi. Klemenčič se je sinoči, kot smo že poročali, sestal tudi s podpredsednikom SMC in predsednikom državnega zbora (DZ) Milanom Brglezom. Kaj je bilo na srečanju izrečeno, javnosti ni znano.
Prvak koalicijskega SD Dejan Židan je glede Klemenčičeve usode poudaril, da želijo najprej slišijo njegovo mnenje, predsednik Desusa Karl Erjavec pa odločitev prepušča predsedniku vlade.
Nekdanji ustavni sodnik o hijenah in ranjenem Klemenčiču
Da bo Klemenčič ostal na položaju, pa je v zapisu na spletni Mladini prepričan nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki se je v zapisu vprašal, ali bodo Klemenčiča vrgli hijenam. »S hijenami tu ne mislim na nobene posameznike ali skupine, ampak na prevladujočo mentaliteto primitivne in privoščljive maščevalnosti, ki ranjenega človeka besno raztrga in razmrcvari, ne da bi bila sposobna dojeti, kaj sploh počne – politiki, v ozadju ali včasih tudi v ospredju take rabote, pa potem »unovčijo« njene bolj otipljive rezultate.«
Zapisal je, da je Klemenčič naredil napako, in sicer, da je pri »oranju ledine« nadzora nad premoženjskim stanjem vodilnih politikov »v skrajno nejasni in slabi zakonski ureditvi tega področja napravil en sam napačen korak – ki pa so ga najprej dve leti štela za pravilnega tudi vsa sodišča, šele zdaj je iz počasnih sodnih mlinov končno prišla drugačna končna razsodba«. Nato s prstom pokaže na politike in njihovo ravnanje v »neprimerno hujših primerih«. Pravi, da Janši in Peterletu »vse sodbe ustavnega sodišča in še dve sodbi strasbourškega Evropskega sodišča za človekove pravice o izbrisanih niso bile dovolj, da bi odstopila od svoje dvajsetletne politike do njih, kaj šele, da bi storjene grobe kršitve pravic priznala ali se zanje celo opravičila. In ko je ustavno sodišče razveljavilo grobo protiustaven poseg v eksistenčne pravice 26.000 upokojencev, se je takratni predsednik vlade Janša vsaj posul s pepelom in priznal napako (na katere očitno protiustavnost je bil od svojih pravnih služb že vnaprej jasno opozorjen)?? Daleč od tega.«
Opozarja še, da je imel Janša v postopku KPK vendarle možnost odgovoriti na vse očitke, predvsem pa izvora spornega denarja tudi pozneje javnosti še vedno ni pojasnil.
