LJUBLJANA – Afera Banke Slovenije dobiva vedno nove razsežnosti. Medtem ko so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) zaradi sumov nepravilnosti pri izvedbi ukrepov za krepitev stabilnosti bank vzeli pod drobnogled Banko Slovenije, NLB in Banko Celje, pa potekajo tudi vroče razprave o vzrokih, metodologiji in posledicah sanacije bank …
Razsežnosti celotne zgodbe so resnično kompleksne in navadnim državljanom težko razumljive, ekonomist Jože P. Damijan pa je v svojem blogu afero razdelil na šest korakov in jo pojasnil nekoliko preprosteje. Kot pravi, je zadeva v podrobnostih namreč zelo kompleksna, v svojem bistvu pa preprosta.
Politika je odlašala predolgo, vmešajo se tuje institucije
In kako jo vidi on? V prvem koraku pravi, da je politika sanacijo bank odlašala tako dolgo, da je v likvidnostne težave zašla tudi država sama, s čimer smo izgubili ekonomsko suverenost. Vzroke za odlašanje je našel v politični nesposobnosti »zaradi strupene kadrovske kombinacije komunističnega finančnega ministra in ortoliberalnega guvernerja«. Leta 2012 se je politika sanacije lotila, a je bila stisnjena na nakovalo »med neznosnim pritiskom finančnih trgov na eni in neznosnim pritiskom EK in ECB glede primerne oblike državne pomoči bankam na drugi strani.« Vodstvo finančnega ministrstva je moralo slediti navodilom uradnikov Evropske komisije, »ki so mu z navodili prek elektronske pošte 'popravljali' novelo zakona o bankah (ZBan) tako dolgo, dokler ZBan ni omogočal izvedbe vnaprej določenega 'scenarija', torej popolnega izbrisa vseh dotedanjih bančnih lastnikov kot tudi lastnikov hibridnih in podrejenih vrednostnih papirjev«.
Jože P. Damijan meni, da je potrebna temeljita preiskava vseh postopkov ministrstva in Banke Slovenije, forenzičen pregled nastajanja zakonodaje in aktov, ki so omogočili takšno sanacijo bank, ter forenzičen pregled vseh postopkov, sprememb metodologije in vmesnih poročil. »Super, če so bili vsi postopki izvršeni v skladu z zakoni in ustavo. Če niso bili, pa moramo to vedeti, zmanjšati stroške za davkoplačevalce in popraviti morebitne krivice.« |
Primanjkljaj mora biti za izbris ravno pravšnji
V četrtem koraku se vključi Banka Slovenije, ki je po njegovem dobila jasen scenarij, kaj mora narediti, torej izbrisati lastnike delnic in podrejenih obveznosti. Ko je Banka Slovenije najela mednarodne revizorske hiše, je bila njihova naloga menda jasna: »Ravno dovolj nizka ocena vrednosti bančne aktive, da bo nato ocena primanjkljaja kapitala lahko ustrezno velika. In nato so se te ugledne mednarodne revizorske hiše tako dolgo igrale s parametri vrednosti posameznih vrst sredstev, da je bil njihov končni znesek v posameznih bankah natanko takšen, kot je bil 'potreben'«.
Damijan nadaljuje, da so te ocene vrednosti sredstev vstopile v makro stresne teste, ki so nato »iz modelčka izpljunili« natančno prave ocene kapitalskih lukenj v bankah. Te so morale biti natančno takšne, da je bilo mogoče izvesti zloglasni izbris, ki v zadnjih dneh tako močno buri duhove. »In ta 'mokra vaja' oziroma modelsko simuliranje 'pravih izidov' se je v nekaj iteracijah pač ponavljalo tako dolgo, dokler niso iz modelčka padle natanko prave številke,« pravi Damijan in dodaja, da sta morali politika in Banka Slovenije pač narediti, kar so jima naročili v Bruslju in Frankfurtu.
Izpostavil pa je tudi nekaj stvari, ki ga motijo. Med drugim je vprašanje, ali ta 'zunanja prisila' pomeni tudi, da so bili vsi postopki izpeljani zakonito in v skladu z ustavo. »Če je bila kapitalska luknja preveč naračunana, se je država na finančnih trgih morala zadolžiti za precej več, kot je bilo treba, in to po zelo visoki obrestni meri. Kar pomeni, da je zaradi previsoko izračunane bančne luknje tudi javni dolg previsok in previsoke so obresti, ki jih plačujemo za dolg.« Če je tako, mora vlada zato nekje nabrati denar (davki, izdatki), da te stroške pokrije. Če je bila banka preveč kapitalizirana in če to banko prodamo, to pomeni, da bomo dali kupcu darilo v višini tega presežka kapitalizacije, še dodaja. |
