Dalmatinci s parkirninami dodobra razjezili Idrijčane

IDRIJA – Iz zvočnikov se je, kako simbolično, ravno tedaj zaslišala pesem Mladena Grdovića – Volim te Dalmacijo, Ljubim te Dalmacija! Nekaj naših sogovornikov se je v tistem vidno zamislilo in privzdignilo obrv. »Banda ušiva!« je nekdo siknil. Dobro, za nastalo nejevoljo ta dalmatinski slavec vsekakor ni kriv, njihova jeza se nanaša na skorumpiranost in balkanstvo, lakomnost ter na željo po hitrem zaslužku. »Slišala sem, da je približno 10.000 primerov, ki so se znašli v podobnem zosu, v kakršnem smo se mi,« je navrgla Karmen Pišlar in prišla mahoma do številke 150.000 evrov, kolikor bi na najlažji možni način kapnilo nekaterim slovenskim odvetniškim pisarnam, ki zastopajo hrvaške izterjevalce neplačanih parkirnin. Po vojni za Piranski zaliv in vojni za kranjsko klobaso, pršut in teran se zdaj obeta – vojna za (ne)plačane parkirnine. To je vojna, v kateri poskušajo slovenski oškodovanci dokazati, da so na hrvaški obali poravnali parkirnino, če ne to, pa plačali vsaj kazen za storjen prekršek, ki jih je doletela po tem, ko so presenečeno ugotovili, da so lisice, medtem ko so se šli turizem, olisičile njihovo vozilo. To se je zgodilo tudi skupinici devetih Idrijčanov, pazite, pred štirimi leti in pol!

Balkanske igre

Tik pred prvim majem 2010 so prijatelji, ki nadvse radi potujejo in jih raziskovalni duh še zdaleč ni zapustil, sklenili, da se podajo po bližnjem Balkanu. Člani odprave so bili: Miran in Karmen Pišlar ter njena sestra Renata, pa Rezi in Vojko Tratnik, Zdravko in Anica Bratuš, ekspedicije sta se udeležila še Ludvik Hvala ter žal že pokojni Ivan Pavšič, vsi do zadnjega iz Idrije.

In so šli. Z dvema avtodomoma. Enega so najeli pri Mihaelu Podobniku, drugega pri Veriju Krajniku. Ker so hoteli biti doma že za prvega maja, so na avanturo krenili 22. aprila. Pot jih je peljala čez Zagreb, Beograd, Niš, Skopje in Ohrid, pri Strugi so zavili še proti Albaniji in potovali čez Elbasan, Tirano, Skadar, naposled prišli še v Lovćen. Na predzadnji dan te balkanijade je družbi zaprijala še zajemalka Dubrovnika. In ko so slednjič vstopili v to zgodovinsko mesto, so jih najprej pozdravile ene in iste table – nedovoljeno parkiranje!

»Povsod so bile,« se je spominjal Miran Pišlar, orodjar po poklicu. Z ženo sta bila v deveterici edina, ki še nista v penziji, podatek, ki daje vsakomur slutiti, da je bila ekipa popotnikov silno izkušena in preudarna, za kakršne koli balkanske igre gotovo niso imeli niti časa, niti znanja, niti volje, niti najmanjše želje. A jih je že kmalu zatem, povsem nepripravljene, posrkal dobro znani balkanski kotel, šele zdaj ugotavljajo, da je čeznje zapeljal – pravzaprav valjar.

Olisičena avtodoma

Na nekem križišču je gorela – rdeča luč. Tam je bil tudi policist. »Vas lahko nekaj vprašam?« »Lahko,« je Miranu odvrnil policist. »Kje pa je mogoče parkirati?« je vprašal modrega, ta pa jih je prijazno napotil tri kilometre proč, »ko boste prišli tja, bo na levi strani parkirišče, tam parkirajte«, je bil topel policistov nasvet. Slednjič so le našli to parkirno mesto, zato so lahko ženske odhitele do pooblaščenega prodajnega mesta po – parkirne lističe. Za štiri ure jih je bilo treba imeti štiri, za obe vozili – osem. Ker je eden stal pet kun, je bilo vse skupaj nekaj čez pet evrov.

Družba je lističe razvrstila po obeh armaturnih ploščah in naročila taksi – do znamenitega obzidja. A je bil oni dan tako peklensko vroč, da so se po enournem ogledu odpravili – nazaj. In na parkirišču zagledali – olisičena avtodoma. »Pa čeprav se tudi na fotografiji dobro vidi, da nista bila narobe parkirana!« je štiri leta in pol pozneje po shranjenem slikovnem materialu brskal Miran. »Le kaj zaboga smo storili narobe?!« so se spraševali sredi tiste dubrovniške vročine, na samem začetku – te bedne sage.

Direktor proti redarju

Družno so se šli pozanimat do prodajnega mesta, kjer so kupili dragocene kupončke. »Pa to ne more biti res!« jim je dejala prodajalka in jih napotila na občino. Pa so šli še tja: sprejel jih je direktor komunale ter menda znorel, ko je izvedel: »Pa kaj se to dogaja!« je vzkliknil in bil še kako hud na svoje! Medtem je deveterica sicer že plačala kazen stodvajsetih evrov, po šestdeset na vozilo. Banka je bila namreč le čez cesto. »Čeprav se direktor ni strinjal, tamkajšnji redar ni popustil,« se je spominjal Miran. In šele ko je direktor ukazal, so na banki vendarle stornirali ter jim vrnili denar nazaj. »Da, direktor se je postavil povsem na našo stran, češ da lisice niso bile upravičene.« Toda mestni redar je bil neomajen: »Plačajte! Na tem območju se pač ne sme parkirati!« Pa čeprav je bilo to parkirno mesto, kot rečeno, tri kilometre iz turističnega in zgodovinskega območja, pa čeprav so druščini popotnikov iz Idrije tako svetovali tudi policisti. Še več: nastala je prava zmeda, tam se je nabrala množica mimoidočih, nekdo je v dalmatinskem narečju celo siknil: »Poklicali bomo televizijo, da že enkrat posnamejo ta cirkus!«

Spet so morali posredovati policisti, Miran jim je jezno rekel: »Ma, porkodio, pa saj ste nam vi tako rekli, da smemo tu parkirati!« Eden naših rojakov je bil celo na meji tega, da bi nekomu prerezal žilo. Vročina ni pojenjala, naši so imeli vsega dovolj, zato šli na banko še enkrat plačat, da bo že enkrat mir, »dosti je bilo tega, gremo domov«!

Po štirih letih in pol

»Ko j...e te Hrvate,« so si mislili in živeli štiri leta in pol v prepričanju, da je vse v najlepšem redu. Vse dokler niso pred mesecem dni od odvetniške pisarne Platovšek prejeli dveh izterjav, za oba avtodoma, zaradi česar jim je povsem zavrelo. »Pišemo vam po pooblastilu stranke Sanitat Dubrovnik, d. o. o., ki nas je pooblastila za izterjavo neplačanih parkirnin. V evidenci neplačnikov naše stranke ste navedeni tudi vi, zato vas s tem opominom pozivamo k plačilu /…/ Znesek, ki ste ga iz tega naslova dolžni plačati, znaša 85 kun oziroma 11,10 evra. Poleg tega ste dolžni plačati še odvetniške stroške, vezane na ta opomin, v znesku 50 evrov. Skupaj dolgujete 61,10 evra. /…/ V primeru neplačila bo naša stranka prisiljena dolg izterjati po sodni poti, kar bo povzročilo še dodatne stroške, terjala pa bo tudi zakonske zamudne obresti.«

Zdaj bi jih dubrovniška epopeja skupno stala že skoraj 250 evrov! Če ne bi po čistem naključju imeli ves ta čas shranjenih parkirnih lističev ter še nekaj fotografij, ki jasno kažejo, da so pravilno namestili parkirne listke, da je bil tam redar itd. S prstom kažejo še na tamkajšnjo banko: »Za božjo voljo, naj se odvetniška pisarna že vendar prepriča o izpiskih in treh transakcijah, ki so se zgodile v pičlih dvajsetih minutah!« Ter še: »Če ne bi takrat plačali, nam redar gotovo ne bi odstranil lisic?!«

Popotniki po štirih letih in pol sumijo, da bi rad nekdo zaslužil, preprosto, na lahek način. »Veste, sploh ne gre za ta denar, hudo pa nas moti krivica, ki se očitno ne dogaja le nam, temveč tudi številnim drugim, za katere verjamemo, da v nasprotju z nami niso tako dolgo hranili kakršnega koli dokaza!«