Portorož je eno od mest, ki imajo v Sloveniji najdaljšo tradicijo potniškega letalstva, vsekakor pa je edino pri nas, ki je imelo letališče oziroma pristanišče za hidroletala. Njegovo rojstvo je tesno povezano z zgodnjim razvojem portoroškega turizma in sega skoraj stoletje nazaj, v davno leto 1921.
Prekratka steza ovira turizem Letališče Portorož je danes tretje mednarodno letališče v Sloveniji. Prek njega je bilo predlani prepeljanih rekordnih 26.000 potnikov, med katerimi niso manjkali premožni gostje z lastnimi letali. Največkrat prihajajo z eno- in dvomotornimi, batnimi ter turbopropelerskimi letali splošnega letalstva s kapacitetami do 10 sedežev, občasno tudi z večjimi. »Ko bomo trenutno 1200 metrov dolgo stezo lahko podaljšali za 200 metrov, bodo pristajala letala z do 100 sedeži. To bo pomembni mejnik portoroškega turizma, saj bodo cene letalskih vozovnic do nas tako nižje. Žal pa se država kljub našim predlogom rešitev, kako stezo čim prej podaljšati brez dolgih birokratskih postopkov, vede zelo mačehovsko,« pravi direktor letališča Robert Krajnc in dodaja, da 1400 metrov avtoceste pripelje 1400 metrov daleč, podaljšanje pristajalne steze za 200 metrov pa precej dlje. |
Prvega so kupili Cosulichijevi
Industrialci iz Trsta, bratje Cosulich, ki so bili v tistih časih italijanske oblasti v Istri tudi lastniki luksuznega portoroškega hotela Palace, so namreč kupili hidroletalo. V prvi svetovni vojni je služilo vojski, manjše pristanišče zanj in nato še za več takih letal pa so si zagotovili pri skladiščih soli na Bernardinu. Kmalu so ustanovili podjetje za letalske storitve SISA in petičnežem poleg panoramskih poletov ponujali tudi hitre prevoze do Trsta, Pulja, Benetk, Torina... Dodali so še šolo za civilne in vojaške pilote ter v svoji tovarni v italijanskem Tržiču celo začeli izdelovati letala.
Na nebu nad Portorožem je bilo tako sila živahno, dokler niso pred drugo svetovno vojno navadna letala začela izpodrivati hidroletala. Dejavnost hidroletališča v Portorožu je zato usahnila. Obudila se je v začetku 60. let prejšnjega stoletja z gradnjo Aerodroma Portorož. Prav ta je ob zbiranju gradiva o zgodovini letalstva na Obali spoznal, da tako dolge preteklosti, kot jo imajo s prevozi potnikov s hidroletali v Portorožu, pri nas ni. Da spomin ne bi šel v pozabo, so skupaj z Andrejem Božičem in Markom Žigonom iz zavoda Nomed pripravili daljši dokumentarni film z naslovom V zraku nad morjem.
Videl se je med čolni
Pomemben prispevek k filmu je dodal 85-letni kapitan Jata in Adrie Drago Gabrieli iz Aerokluba Postojna. Svojega prvega, čeprav zasilnega pristanka na še nezgrajeni stezi nastajajočega športnega letališča v Portorožu se je spominjal tudi na premieri. Kar dve leti pred njegovo gradnjo je kot izkušeni letalec tam meril vetrove, opazoval vreme, pripravil prvo skico letališkega območja in sodeloval pri načrtovanju steze. Teren je dobro poznal, kar se mu je 8. julija 1961 obrestovalo.
Z letalom je vlekel reklamno mrežo za aeromiting, ki je bil v Postojni. »Nad Piranom me je burja skoraj potlačila v morje, tako da sem se že videl med čolni. A na srečo je bilo letalo PO-2 dvokrilec z močnim motorjem in s polnim plinom sem se izvlekel do mesta načrtovanega letališča na solinah ter zasilno pristal,« je pripovedoval.
Letališče so uradno registrirali jeseni 1962 in ob odprtju so pripravili velik miting. V naslednjih letih so se tam vrstila tekmovanja v padalstvu, organizirali so panoramske polete in 1971. so pridobili gradbeno dovoljenje za podaljšanje steze, za kar je sredstva prispeval takratni Zavod za pospeševanje turizma Portorož. Tudi za poznejše podaljšanje je denar prispevala igralnica Portorož, njen direktor Nino Spinelli pa je bil z naložbami v portoroški turizem pobudnik njegovega razvoja.
