Dali so mu le nekaj ur
 življenja, a mali se ne da

CERKNICA, LJUBLJANA – Brez enih tudi ni drugih. »Gre namreč za timsko delo: kirurg pleza v steni, smer mu kaže kardiolog, ki opravi diagnostiko srca, intenzivist pa kirurga varuje z vrvjo, torej bdi nad otrokom po operaciji,« je slikovito opisoval mag. Robert Blumauer, edini kardiokirurg, subspecializiran za prirojene srčne napake pri nas. V sklopu programa kirurškega zdravljenja novorojenčkov je opravil okoli 400 operacij, od nedonošenčkov s komaj 700 grami do odraslih bolnikov s prirojeno srčno napako. Program, ki je od leta 2007 potekal pod vodstvom svetovno znanega kirurga Davida Mishalyja, je bil decembra lani prekinjen. Nezadovoljni z njegovo organizacijo dela, da je takoj po operaciji odletel domov, da Izraelcu ni uspelo dovolj dobro izšolati kakšnega slovenskega kirurga, da je bil preveč plačan, s čimer se je ubadal tudi KPK, se je začel upor. Proti Mishalyju in njegovemu učencu Blumauerju.

Strokovna nepokorščina

Osem intenzivistov in dva kardiologa z ljubljanske pediatrične klinike je decembra podalo ugovor vesti, saj niso hoteli več prevzemati odgovornosti za program. »Program namreč ne temelji le na enem zvezdniku, ampak gre za sodelovanje celega orkestra!« je strokovni direktor Sergej Hojker stopil v bran upornikom. Njihov upor je Komisija RS za medicinsko etiko pozneje sicer preimenovala v strokovno nepokorščino. Nekje v kotu je za hip celo obtičala Hipokratova zaprisega …

»Namesto da bi stopili skupaj, je šlo za čisti prestiž, oblastiželjnost; predvsem pa diskreditacijo mene,« je ošvrknil Blumauer, ki se je pod težo pritiskov in nezaupnice umaknil 19. decembra. Kot edini otroški srčni kirurg pri nas zdaj dela v programu za odrasle. Upornikom, v orkestrirani harmoniji z vodstvom, je naposled tako le uspelo. Vodja programa otroške srčne kirurgije je postal Tomislav Klokočovnik in napovedal spremembe, med njimi tudi napotitve otrok s prirojenimi srčnimi napakami v München. »Pa čeprav je celoletni strošek dela dr. Mishalyja v UKCL znašal, ko je plačal še akontacijo dohodnine v slovenski proračun, okoli 140.000 evrov oziroma dve do štiri operacije v tujini,« se ne more pomiriti Blumauer. »Le kako bo na to odreagirala zavarovalnica?« se sprašuje. »In kako bo UKCL nadomestil izpad dohodka za operacije, ki so se pred tem izvajale v UKCL? Ali bo kdo odgovarjal za to?« Sprašuje se tudi, ali bodo odgovorni zaradi sedanjega stanja, ko je, kot pravi, večina otrok operiranih v tujini, in da stalnega kirurga, subspecializiranega za srčne napake, nimamo več, še naprej preusmerjali pozornost ter preganjali tiste, ki poskušajo pomagati otrokom in njihovim staršem v stiski.

Elementi korupcije

Ena izmed takšnih preusmeritev naj bi bila tudi komisija, ki jo je ustanovil strokovni direktor UKCL in naj bi bila sestavljena v nasprotju s pravilnikom za izredni strokovni nadzor; v njej bi moral biti tudi predstavnik KO za kirurgijo srca in ožilja, ki je bila sicer predmet nadzora. Trojica, kardiologa prof. dr. Tomaž Podnar, doc. dr. Samo Vesel ter intenzivist mag. Gorazd Kalan, je namreč ugotovila, da obravnava otroka Marka Žitnika Strleta in napotitev na operacijo v Izrael nista potekali »v skladu z medicinsko doktrino oziroma medicinsko prakso«. Da pediatrični kardiolog, ki je otroka pregledal, njegovega stanja ni opredelil kot nujnega ali kritičnega, da za otroka ni bilo niti urgentnega kongenitalnega kardiokirurškega konzilija, da vloga KO za kirurgijo srca in ožilja, naslovljena na ZZZS, 29. januarja 2014, temelji na neobstoječem in zavajajočem sklepu konzilija. Čeprav niso pravniki, menijo, da obstajajo elementi korupcije, predvsem pa kažejo s prstom na Blumauerja, ki se je kljub temu, da se je umaknil iz programa, »v otrokovo obravnavo vključil samovoljno«. Približno tako kot konec decembra lani, ko se je zdravstveno stanje trimesečne deklice v ljubljanskem UKC tako hitro poslabšalo, da so jo morali oživljati, za prevoz v München, kjer je rešitev videlo vodstvo zavoda, pa je bila prešibka? In je v službo prihitel Blumauer ter deklici rešil življenje? Pa čeprav ga ne pred operacijo ne po njej nihče iz vodstva ustanove sploh ni poklical? Se je nekaj podobnega dogajalo tudi v primeru Žitnikovega otroka?

Vedno isti kirurg

Žitnik je oče šest mesecev in pol starega sinčka. Dva dni pred porodom so odkrili, da ima malček najhujšo možno obliko prirojene srčne napake, ki jo je operativno še mogoče popraviti. Rodil se je s srcem, ki mu, posplošeno, namesto s sto konjskimi močmi, kot je normalno, uspe kri pognati le z ubogimi petnajstimi. Zaradi sindroma hipoplastičnega levega srca bo imel ob maksimalni medicinski podpori le kakšnih 50 odstotkov možnosti, da bo sploh upihnil svojo peto svečko. Tako ali tako so mu zdravniki sprva prerokovali le nekaj uric življenja, toda mali se ne da! Tudi zaradi sklopa sila zahtevnih operacij, včasih celo petih, ki jih je deležen takšen bolniček: prva je že nekaj dni po rojstvu, druga čez pol leta, tretja, ko nabere 12 kilogramov, vsekakor pa jim morajo, če dočakajo 15 let, transplantirati še srce. Ustaljena navada je, da vse operacije opravi isti operater. »Ker je bila tako zahtevna operacija, so naju prav ti, ki zdaj napadajo, takrat poslali k dr. Mishalyju v Tel Aviv!« je dejal Žitnik. V začetku oktobra sta odletela z urgentnim letalom, odprli so mu prsni košek, »grozno«, se je spominjal Mark, a je sedem ur dolga operacija, na srečo, uspela. Pogosto je ne preživijo.

Operacija uspela

In ko je malemu junaku konec januarja znatno upadla saturacija, količina kisika v krvi, je napočil znak za novo operacijo. To, ki je zdaj kamen spotike. Žitnik je poklical Blumauerja: »Dr. Blumauer, saturacija mu dramatično pada, kaj naj naredim?!«

»Glej, mene ni več,« mu je odvrnil. »Pojdi h kardiologu Blažu Kosmaču!« Kardiolog je opravil ultrazvok in opazil znake srčnega popuščanja, nevarnost nenadne srčne smrti. »Moral bo na operacijo!« Zaradi Klokočovnikove službene poti v ZDA pa se redni konzilij, na katerem bi moral biti otrok predstavljen za prednostno operacijo, pač ni mogel sestati. »In ker v tistem času dr. Mishaly (pogodbeno vezan še do oktobra) niti ni imel termina za operacije v UKCL, bi bilo z odlašanjem ogroženo zdravstveno stanje otroka!« je pribil Blumauer, ki, kot pravi, ob videnem pač ni mogel tiščati glave v pesek in je v skladu z ugotovitvami takoj predlagal napotitev v Izrael. UKCL je potem vse uredil in 29. januarja poslal običajni zahtevek na ZZZS. »Čez dva dni smo na ZZZS prejeli še mnenje konzilija zdravnikov Kirurške klinike UKCL, mnenje se med drugim sklicuje na sklep kongenitalnega kardiokirurškega konzilija, s katerim je bila predlagana operacija v Izraelu, saj je bilo tam zdravljenje že začeto...« so nam sporočili z ZZZS, ki poročil komisije in notranje revizijske službe UKCL, ki, zdi se, nadaljuje zlivanje gnojnice na Blumauerja, v nasprotju z novinarji, še niso prejeli.

Ah, pomembno je, da je operacija, ki je stala 20.800 evrov plus prevoz, še enkrat uspela! To je pomembno! In to, da se deček odlično počuti, da je bilo na zadnjem pregledu vse v najlepšem redu, da se bo še naprej tako lepo prehranjeval in pri 12 kilogramih dočakal, upajmo, manj burno in absurdno, a še kako nujno operacijo. Da bodo njegovi rešitelji le zakopali bojno sekiro.