Dal ji je stanovanje, dobiva pa lonce riža

GAČNIK – Rajko Ogrizek je bil pred natančno sedmimi desetletji – še kot enajstletni fantič – skupaj z očetom član 14. divizije. »Bil sem hudičevo neustrašen borec, kar petkrat ranjen!« je surovo razlagal. Z deškimi rokami je nosil mitraljez in neusmiljeno tolkel po okupatorju. »Sedem švabov sem fental!« je še danes ponosen na izplen, še kako tudi na številne lovske trofeje, na kariero vojaka, zbiratelja starin in muzikanta. Ter na kariero poklicnega strojevodje na kopalnem vlaku Maribor–Koper.

Danes ta 81-letni priseljenec v Slovenske gorice, kjer je pred četrt stoletja kupil staro posestvo, dva hektarja zemlje in hektar gozda, priznava, da je bil naiven in se je pustil naplahtati pol stoletja mlajši dami, priznava, da ga je zmedel krožnik okusne hrane in da je takrat njegov sestradani želodec, preprosto, podlegel kulinarični skušnjavi. Zaman je upal, da bo užival v razkošnem in raznolikem – à la carte – jedilniku; Rajko je namreč postal talec skromnega in enoličnega, skoraj že bolnišničnega. Recimo, da je postal žrtev njene diete.

Generacijska razlika

»Ker mi je oktobra lani umrla žena in sem bil osamljen ter si nisem znal kuhati,« je pripovedoval Rajko, »sem bil primoran prek oglasnika poiskati najemnika, ki bi skrbel zame, mi kuhal in še pral.« Imel je celo manjšo avdicijo, naposled pa je na dan norcev padel pred čari 30-letne Mariborčanke. »Ta me je namreč povabila na kosilo in pregovorila, da sem potem njo in njenega partnerja vzel pod svojo streho!« Podpisala sta pogodbo, v kateri se je morala Patricija Begulič zavezati, da mu bo kuhala in prala, plačevala vodo in elektriko (približno 80 evrov), on pa ji bo brez vsakršne najemnine odstopil del zgornjega nadstropja, kopalnico in kuhinjo.

Generacijska razlika pa je že kmalu privedla do resnega obtoževanja ter nespoštovanja pogodbenih zavez. Ko sta najemnica in najemodajalec v času našega obiska sedla za mizo, smo se za nameček dotaknili še moralnega dna.

Juha špricala iz ušes

Počilo je že prvi teden. »Takrat je skuhala za eno veliko rajnglo goveje juhe in bila očitno prepričana, da bom tisto župo jedel ves teden, za zajtrk, kosilo in še za večerjo!« je začelo brbotati v Rajku. »In ko sem ji po treh dneh, ko mi je župa že skozi ušesa špricala, rekel, da je pač ne morem več jesti, mi je skuhala le riž na vodi in si najbrž spet mislila, da bom ta riž ves teden žulil!« Potem, kot pravi, je dobil še za zvrhan pisker makaronov, »samo makaronov«!

Po liniji najmanjšega odpora – je bilo očitno njeno vodilo. »Enkrat me ni vprašala, ali sem lačen, ali bi kaj jedel, ne, kadar je prišla, je raje psa v naročje vzela, ga poljubljala, celo spat je šla s kosmatincem, ki mi je sral po hiši!« Zakaj že takrat ni razdrl pogodbe, Rajko pravi, »tako sem bil osamljen in zmeden«! In se srepo zazrl proti suhljati gospodični: »Še dobro, da sem si našel prijateljico in ne tekam več sestradan naokrog!« Patricija pa njemu: »Saj si sam rekel, da zate ne znam kuhati!« Takrat je Rajko še bolj povzdignil glas: »Saj to je čista resnica, ti res ne znaš kuhati! Ti si nasploh sovražnik hrane, ki je sploh ne začiniš, sovražiš poper, česen, čebulo, gobe in rozine! Zdaj Anica, ker se ji smilita, kuha še za vaju, ne glede na to, da imata še vedno stanovanje zastonj!«

»Saj sem ti že povedala, tam imaš skrinjo in hladilnik, vzemi si, kar si hočeš!« ga je striktno tikala.

»In kdo mi bo potem skuhal, če pa sam ne znam?«

»Oh, saj bi ti že Anica skuhala!«

V tistem se je spomnil lakote, od letošnjega aprila do takrat, ko je spoznal Anico; takšno sestradanost je doživel samo še v času vojne vihre – pozimi leta petinštirideset. »Kot lačen pes sem hodil okoli hiše in jokal, Patricija pa se je nališpala in šla.« Človek, ki si ne zna kuhati, je dejansko obsojen na lakoto, smo premišljevali, Rajko pa je žolčno nadaljeval: »Za kosilo sem jedel mleko in kruh, za večerjo pa sem si zavrel vodo, jo cukral in zraven kruh mlatil. Ti pa se nisi prav nikoli vprašala, kako mi je in ali sem lačen!« Nekajkrat so mu na pomoč priskočili tudi prijatelji: »Eden mi je prinesel kruh, drugi srnjakov golaž, tretji burek …«

Pes in mačka

Patricija je le zavila z očmi. »Veste, jaz sem se vedno prilagajala drugim in bila vselej tiho. Toda neke stvari imajo pač določene meje, kajne?«

Rajko je še enkrat vzrojil: »Nikoli te nisem žalil!« In: »Tudi položnice plačuješ neredno!«

»Kako ti naj plačam, če nimam denarja, ali ni to logično?«

»Jaz govorim po pravici!«

Govorila sta tudi drug čez drugega. »Jaz tudi ne lažem!« je vzkliknila Patricija, sicer strastna kadilka, kar gre gospodarju še posebno v nos. »Dobro, pustimo zdaj položnice, te bom že plačal, če jih ne bosta vidva, gre za hrano! Hrane, kljub pogodbenim zavezam, nimam od nje, ona pa biva še vedno v moji hiši! Že nekajkrat sem ji rekel, naj spoka, da je ne mislim več gledati!«

Na trenutke se je zdelo, da sta se za mizo znašla mačka in pol stoletja starejši pes. »Kar spomni se, kako vama je Anica zadnjič postregla s pohanimi perutkami, pečenim krompirjem in solato, kar spomni se!«

»Če ne bi Anica tako dolgo vztrajala, sploh ne bi prišla jest!«

»Zasmilila sta se ji. Samo poglej se, kako si suha, pa saj nič ne ješ!«

»Jaz bom jedla, kakor mi paše!«

»Nagnal te bom!«

»Jaz pa ti povem, da me po prvem avgustu ne bo več pri tebi!«

V tistem je prišla Anica. Prinesla je zvrhan koš stročjega fižola.