Dal je les in delal, zdaj bo to še plačal

MOTNIK – Kozolci spadajo med bisere krajinske arhitekture, saj so rasli na območjih, ki smo jih naseljevali Slovenci. Tisti tipa toplar imajo prav posebno mesto, poleg velikosti so tudi izjemno lično izdelani, pogosto z izrezljanimi napisi na lini ali na tramu, največkrat sta tudi izrezljana letnica in ime gospodarja. Eden takšnih je Vrbančev kozolec toplar v Motniku, zgrajen v začetku prejšnjega stoletja. Gre za eno najbolj prepoznavnih stavb v vasi, ki jo je z leti načel zob časa. Zdajšnji gospodar in lastnik 49-letni Andrej Kološa ga je podedoval pred dobrimi 30 leti. Denarja za obnovo ni bilo vse do odločitve države, da Vrbančev kozolec razglasi za objekt kulturne dediščine državnega pomena. Ministrstvo za kulturo je nato dalo soglasje za 100-odstotno financiranje njegove prenove, med izvedbo pa je nastal zaplet, v ozadju katerega je seveda denar. Ministrstvo je sicer odobrilo 44.530 evrov za obnovo.

Ni mogel izdati računa

Kološa je na podlagi treh ponudb in predračunov izbral samostojnega podjetnika Stanislava Resnika z Laz v Tuhinju. »Ob tem sva se dogovorila, da mi bo Resnik obračunal les, ki sem ga priskrbel,« je pojasnil Kološa. Po njegovih besedah sta se še dogovorila, da mu bo Resnik obračunal tudi delo, ki ga bo Kološa opravil, ter plačal davek na dodano vrednost, saj lastnik kozolca ni zavezanec za DDV. V drugi polovici leta 2008 so se dela začela, ko pa je Kološa dobil od ministrstva prvi del plačila v vrednosti 22.251,60 evrov, se je zapletlo. Resniku je namreč nakazal 19.751 evra, 2500 pa jih je obdržal za svoje opravljeno delo in les, ki ga je priskrbel. »Vse skupaj je bilo okoli 15 kubičnih metrov lesa in okoli 400 ur dela,« je še pojasnil.

Resnik je kljub dogovoru zahteval tudi preostanek denarja. Po novem se je menda spomnil, da sta se res dogovorila, da mu njegovo delo in material obračuna, vendar šele potem, ko Kološa plača celoten znesek. Torej bi moral Kološa plačati Resniku tudi svoje delo in material, ki ga je priskrbel?! Resnik je vztrajal pri tem in zatrjeval, da mora Kološa najprej plačati njemu, nato pa naj mu izstavi račun za delo in les. »Jaz kot kmet ne morem prodati obdelanega oziroma žaganega lesa. Med nama ni bilo nobenega dogovora, da bom jaz njemu za ta les izstavil račun, saj ga kot kmet niti ne morem,« je še potožil Kološa. »Večkrat me je Resnik telefonsko izsiljeval, da davka na dodano vrednost ne bo plačal,« je še dodal.

Izgubil na sodišču

Sredi projekta se je Kološa zaradi, kakor je dejal, težav z Resnikom odločil, da poišče drugega izvajalca. Tudi z njim se je dogovoril, da bo sam opravil manj zahtevna dela, medtem ko zahtevnejša opravi izvajalec. Slednjemu je za opravljeno delo plačal še dodatnih 9694 evrov.

Resnik je potem, ko je Kološa z njim prekinil sodelovanje, vložil tožbo zoper njega. »Čeprav je Resnik zatrjeval, da je v predračunih in nato v računih obračunal moje delo in material, zahteva še plačilo mojega dela in materiala z obrestmi vred 26.896 evrov. Dejansko je popravil le streho, vzeti pa hoče ves denar,« je pojasnil Kološa.

»V dokaz, da je Resnik dobil ustrezno plačilo, sem moral pridobiti predračune za material in dela. Vse papirje in račune so pregledali pravniki in računski center ministrstva za kulturo. Po dolgotrajnem pregledu in dokazovanju s fotografijami, da sem dela res nadaljeval sam in s pomočjo drugega izvajalca, so mi odobrili še preostali znesek in ugotovili, da sem prav ravnal, z namigom: 'Dober gospodar si, da mu nisi nakazal vsega denarja,'« pravi Kološa.

Kljub temu sta tako okrožno kot tudi višje sodišče odločili, da mora Kološa plačati Resniku tudi za svoje delo in material, ki ga je sam priskrbel. Ob tem bode v oči dejstvo, da če bi Resnik resnično opravil vse delo, zakaj je potem ministrstvo odobrilo plačilo dobrih 9000 evrov za drugega izvajalca, ki je dela dokončal. Kološa ima zdaj le še eno možnost, sicer relativno majhno. Njegov odvetnik se je z zahtevkom za varstvo zakonitosti obrnil še na vrhovno sodišče.