Novoletne zaobljube mi ne pomenijo nič. Prav nič. Sem se pa v zadnjih dneh večkrat ujel pri razmišljanju, kako bom v prihajajočem letu začel priprave na nove tekaške podvige. To me niti ni posebno presenetilo, saj sem osvežil spomin na zadnji dve končnici prazničnih decembrov. Kot da je telo v izdihljajih zadnjih let vsakič zastokalo in zahtevalo prenehanje sovražnih dejavnosti. Saj verjetno razumete, da pri tem mislim na kombinacijo hedonizma in dekadence, ki po malem že meji na mazohizem. Drugače temu pravimo tudi novoletne zabave s prijatelji in sodelavci.
Moje telo je za tekaško sezono očitno izbralo kar koledarsko leto. Ker nam starejši in modrejši že vse življenje pripovedujejo, da je treba poslušati svoj organizem, zdaj tudi sam spoznavam, da je to nadvse koristno in v prvi vrsti zdravo. Hočeš nočeš mi notranji glas pravi: »Dajva, začniva!« Na začetku leta, ki je pri koncu, sem pripravil načrt, po katerem sem se vsak mesec nameraval udeležiti enega malega maratona ter v vsem letu odteči še en maraton. Sicer nisem šel vsak mesec na organizirano 21-kilometrsko dirko (zbral sem štiri nastope), sem pa na treningih odtekel še vsaj deset polmaratonskih ali daljših razdalj. Krona osebne tekaške sezone je bil oktobrski nastop na Ljubljanskem maratonu, kjer sem se po pravcati zimski avanturi na 42 kilometrih spraševal, ali sem morda malce čez les. Z odgovorom bom še malce počakal.
Bolje, kot da bi sam sebi nekaj obljubljal, potem pa z grenkobo ugotavljal, kako nenačelen da sem in da je zame samodisciplina španska vas; torej bolje od tega je, da si vsak dan zastavim mini športni cilj: jutri bom tekel. Dejansko mi tega sploh ni treba, niti nimam potrebe, da bi se komur koli dokazoval. Pri vsem skupaj je največje zadovoljstvo izpolnjevati lastni načrt, pri čemer telo v glavnem razglaša dobro počutje, občasno pa ob preveliki utrujenosti brzda pretirano ambicioznost.
Nikakor vam nočem vzbujati slabe vesti, še manj se važno postavljati. Priznam pa, da sem priprave za tekaško 2013. začel včeraj.
