Da izve, zakaj ji je umrl sin, mora na sodišče?!

DOMŽALE – V začetku tega meseca smo v Slovenskih novicah objavili žalostno zgodbo Eme Hozanović, ki je aprila letos v ljubljanski porodnišnici rodila mrtvega otroka. »Zgodba se je vaših bralcev zelo dotaknila, vse od objave po facebooku dobivam številna sporočila ljudi, ki mi izrekajo sožalje in me tako ali drugače podpirajo. Med njimi so številne mamice – gotovo jih je vsaj deset –, ki so preživele zelo podobne stvari kot jaz, a o tem javno ne želijo govoriti. Ko jih vprašam, zakaj, pravijo, da za to nimajo dovolj moči. Tudi sama sem občasno že na koncu z živci, a tako verjamem v to, da bi moj sin živel, če me zdravniki le ne bi s popadki odslovili, da se preprosto moram boriti. Tudi za tiste, ki tega ne zmorejo,« je odločena 37-letna Domžalčanka.

Usodni centimeter

Njeno življenje se je za vedno spremenilo 18. aprila letos, okoli šestih popoldne. Ko bi se moral v porodni sobi zaslišati prvi jok njenega sina, ki sta ga z možem Smailom poimenovala Kemal, se je namesto tega v njeno dušo zarezala grobna tišina. »Vedno znova podoživljam ta trenutek. Moj prelepi angelček je le negibno ležal v mojem naročju,« s solznimi očmi pripoveduje mamica, ki je bila toliko bolj šokirana, ker je nosečnost potekala brez težav. 
»Bila sem na vseh pregledih, upoštevala sem vsa navodila,« pove in pokaže materinsko knjižico, ki potrdi njene besede. Predvideni rok poroda je bil 10. april. »V ljubljanski porodnišnici sem se zglasila osem dni pozneje, kot mi je ob zadnjem pregledu – tri dni prej – naročila moja ginekologinja. Naj grem v porodnišnico že zjutraj, mi je rekla, in tako sem storila. V Ljubljano sem v spremstvu moža prišla okoli pol devetih,« se spominja sogovornica in tiho doda: »Otrokov srček je takrat, kot je pokazal CTG-pregled, še normalno bil.«

Ema je bila ob sprejemu v ambulanto odprta dva centimetra. Da to še ni dovolj, da se porod začne, so presodili zdravniki in jo poslali domov. »Pregledala me je zdravnica specializantka. Predlagala mi je, naj ostanem v bližini porodnišnice še nekaj ur in naj se vrnem, ko se mi začnejo popadki na pet minut ali ko bi začela krvaveti. Sicer pa, da naj grem domov in naj se vrnem v porodnišnico najpozneje v roku dveh dni. Dejala je še, naj se sprehajam, da bo tako porod lažje stekel.« Ema je zaupala presoji zdravnikov in okoli 11. ure dopoldne – čeprav je že imela blage popadke – zapustila bolnišnico. Za trenutek obmolkne, nato zahlipa: »To je bila moja največja napaka.«

Ko si obriše solze, s težavo nadaljuje: »Ko sem pozneje iskala odgovore, zakaj me niso obdržali v ambulanti, so mi med drugim dejali: 'Odprti bi morali biti vsaj tri centimetre, a ste bili žal samo dva.' Se pravi, je o življenju in smrti mojega otroka odločal – centimeter! En sam, samcat centimeter. Kako, povejte mi, kako, za boga, naj se sprijaznim s tem?!«

Rekli eno, napisali drugo

Ema se je vrnila v porodnišnico nekaj ur pozneje, ko so se ji popadki začeli na pet minut. »A takrat je bilo že za vse prepozno. Še preden sem šla rodit, je ponovni CTG-pregled pokazal, da srce mojega Kemala ne bije več. Ko se je začel porod, sem že točno vedela, da bo moj sin mrtvorojen.«

Žalujoči starši so od pristojnih v porodnišnici seveda zahtevali odgovore. A tega, kaj je šlo tako hudo narobe, da se je otrok rodil mrtev, ji ni znal povedati nihče: »Najprej so mi prinesli kup papirjev, naj jih podpišem, pa sem jih zavrnila, da nisem dovolj pri sebi. Zahtevala sem izvide, pa mi jih niso hoteli dati, češ da se jim je ravno pokvaril fotokopirni stroj. No, potem sem le dobila nekaj papirjev, a iz njih vzroka smrti nisem mogla razbrati.« Da ga bo pokazala šele obdukcija, so ji razložili v porodnišnici in jo po manj kot 24 urah od poroda fizično in psihično popolnoma izčrpano odpustili domov.

Ema je odtlej skoraj vsak dan klicala v porodnišnico, da bi izvedela rezultate obdukcije. »Vsakič znova so me odslovili, da jih še nimajo. Minila sta dva meseca in potem sem imela dovolj. Takrat ste v zgodbo vstopili vi.« Le dan po objavi našega članka so Emo in Smaila povabili na razgovor: »Kar na lepem so le imeli čas zame in tudi izvide obdukcije,« pripoveduje užaloščena mamica, ki kljub temu ostaja polna vprašanj. »Na razgovoru so mi povedali, da je za Kemalovo smrt najverjetneje kriva premajhna posteljica in da tega pred porodom na noben način ne bi mogli predvideti,« pove in pokaže zapisnik razgovora, ki so ga starši opravili s predstojnico porodnišnice, dr. Natašo Tul Mandić. »No, na obdukcijskem listu, ki sem ga pozneje dobila po pošti, pa je navedeno, da je vzrok smrti najverjetneje to, da sem imela v popkovnici le dve žili, in ne treh, kot naj bi bilo običajno.«

Po drugo 
mnenje v Švico

Ema in Smail sta od vsega že vidno utrujena, a pravita, da ne bosta odnehala, dokler ne prideta resnici do dna. »Če moram za to, da izvem, zakaj mi je umrl sin, na sodišče, bom pač šla,« pove zlomljena mamica, ki se je tudi z našo pomočjo poskušala dokopati do drugega zdravniškega mnenja, a žal neuspešno. Čeprav ima Ema vse papirje, nihče od zdravnikov – ginekologov in porodničarjev, ki niso vpleteni v primer –, s katerimi smo navezali stik, ni želel podati svojega mnenja, vsaj ne javno. »To me ne preseneča,« pristavi Ema. 
»Najina odvetnica mi je povedala, da je morala neka druga mamica, ki je imela podobno zgodbo kot jaz, za to, da je dobila objektivno oceno drugega zdravnika, v Švico. Vse izvide so ji morali prevesti v nemščino, ker se pri nas vsi med sabo poznajo in se zato ščitijo,« je prepričana sogovornica.

S tožbo so seveda povezani veliki stroški, kako jih bosta pokrila, zakonca Hozanović trenutno še ne vesta. »Nekako bomo že. Vem samo to, da tako ne morem naprej. Sploh ne vem več, kaj se dogaja zunaj, ker me niti ne zanima. Samo takrat, ko slišim, da mož zunaj kosi travo, se spomnim, da se je medtem zamenjal letni čas. No, za druge se je. Zame pa je še vedno april.« Tisti prekleti 18. april.