Da bi pomagala kobili, daje zanjo vso žepnino

POLZELA – Društvo za zaščito konj Velenje, katerega predsednica je Natalija Nedeljko in ki deluje tudi prek rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, spada med najbolj dejavna tovrstna društva za zaščito živali. Kljub finančnim težavam in glede na to, da je po vsej državi vedno več zavrženih in trpinčenih živali, tudi konj, društvo nesebično pomaga s pomočjo donatorjev in prijateljev.

»To društvo je posebna in edinstvena prostovoljna ter neprofitna organizacija, ki se ukvarja z reševanjem pomoči potrebnih konj in preostalih živali, jih rehabilitira in jim nato najde tudi nove domove. Ker deluje izključno na prostovoljnih prispevkih in donacijah, je prihodnost teh živali še toliko bolj odvisna od dobrosrčnosti posameznikov in podjetij. Kljub vsemu trudu v društvu vseeno ostajajo živali, ki zaradi starosti, poškodb ali neprilagodljivosti ne bodo mogle nikoli v posvojitev ali pa je zanje izjemno težko najti primeren dom. Da društvo lahko skrbi in poskrbi zanje, jim iščemo botre oziroma posvojitelje na daljavo, ki s svojimi vsakomesečnimi finančnimi prispevki pomagajo, da te živali lahko normalno živijo, da je zanje poskrbljeno, tako s hrano kot s potrebnimi veterinarskimi storitvami. Vsak konj v društvu ima lahko enega ali več botrov, pomembno je le, da se za žival zbere toliko denarja, da je – preskrbljena. Botri imajo možnost, da jih za svoje dobro delo obiščejo, se z njimi družijo, gredo z njimi na sprehod...« je hvaležno pojasnjevala Natalija Nedeljko.

Odrekla se je žepnini

Zadnjič so se še posebno razveselili tiste botrice, ki bo omogočila lepšo prihodnost – kobili Lariji. Za njeno življenje so zbirali denar otroci in jo predali v varstvo društvu. Za še večje presenečenje pa je poskrbela drobcena desetletnica Leni. Odločila se je namreč, da bo postala botrica prav rešeni Lariji in da bo zanjo vsak mesec prispevala 20 evrov svoje žepnine. Seveda so v društvu želeli tudi potrditev njenih staršev, da ne bi bilo kakšnih zapletov. Njena mamica je ponosno razodela: »Leni ima, odkar pomnim, rada živali. Ko pa je pri štirih letih prvič sedla na konja, je bila to ljubezen na prvi pogled! Pri šestih smo jo vpisali v jahalno šolo, kjer trenira še danes. Na kmetiji, kjer je za nekaj mesecev prevzela oskrbo kobile Aby, ki je prav tako rešenka društva, je spoznala tudi Larijo. Tudi za njo je z veseljem poskrbela, in ko se je Larija s pomočjo Natalije in društva izognila kruti usodi, je Leni odločno sklenila, da bi želela na daljavo – skrbeti zanjo. Odrekla se je svoji žepnini ter jo namenila Lariji. Starši in sorodniki jo pri tem popolnoma podpiramo, saj se bo tako naučila odgovornosti, ne le do živali. Tudi sama si želi nekoč imeti svojega konja in pomembno je, da bo prej spoznala vso odgovornost in vso skrb, ki jo ta čudovita žival potrebuje,« je povedala njena mama.

V društvu poudarjajo, kako je mala Leni lahko prav vsem – velik zgled. Njeno srce je široko odprto za živali, sploh za tiste, ki potrebujejo pomoč. Žal pa v društvu pomoči ne potrebuje samo Larija, tu je še nekaj ostarelih in poškodovanih konj, ki svojega stalnega doma ne bodo več našli oziroma le stežka. Tako morebitne botre iščejo še lipicanca Valdek in Samo, haflingerka Dora, kasačica Klara, mešanka Megy pa arabca Dalay in Lord, posavka Prama, ponija Miško in Mrha.

Invalidni zaradi ljudi

Tudi v Centru za konje s posebnimi potrebami je nastanjenih sedem konj omenjenega društva. »Ti v redno posvojitev, žal, ne morejo več, saj so jih njihovi lastniki tako poškodovali, da so invalidni. Tu so Trina, Alisa, Katla, poniji Brina, Brena, Polux in Zala. Vsak od njih ima svojo trpečo zgodbo, vsak je bil rešen, da se mu pomaga, se ga rehabilitira, nato pa se mu poišče nov in primeren dom. Oskrba teh konj je izjemno draga. Čeprav so nekateri še vedno primerni za sprehode in igranje, ne izpolnjujejo želja ljudi, ki konje vidijo – predvsem kot objekt za jahanje. Ti konji so kljub preteklosti še vedno izjemni terapevti, vendar je ta del pri ljudeh premalo cenjen,« je še pripomnila Natalija Nedeljko.

Po njenem prepričanju je deklica Leni pokazala, da lahko vsakdo, ki ima srce na pravem mestu (tudi za živali), s svojim drobnim in po svoje malim dejanjem polepša življenje živali, svoji duši pa zagotovi poseben mir, toplino in veselje ob dobrotljivem dejanju. »Morda bo Lenijina odločitev spodbudila še kateri razred učencev, da bodo s skupnimi močmi postali botri kateremu od konj, ga kdaj obiskali in se podružili ter poigrali z njim.«