Idilična kmečka povest Cvetje v jeseni pisatelja Ivana Tavčarja je najbolj znana ljubezenska zgodba v naši književnosti in velja za eno najlepših. Po filmu iz leta 1973 s Poldetom Bibičem in Mileno Zupančič v vlogah Janeza in Mete, zimzeleno glasbo Urbana Kodra in režijo Matjaža Klopčiča bo prihodnji teden v Križanke, v koprodukciji s Festivalom Ljubljana, prišel še muzikal.
Tavčar se je rodil leta 1851 v revni bajtarski družini v Poljanski dolini. Pri šolanju najprej v rodnih Poljanah, pozneje na gimnaziji v Ljubljani in vseučilišču na Dunaju, kjer je dokončal pravo, sta mu ves čas pomagala, danes bi rekli, da sta ga štipendirala, brata duhovnika. Leta 1884 je v Ljubljani odprl odvetniško pisarno in postal politični sopotnik slovitega Ivana Hribarja. Sestavljala sta jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Leta 1894 sta skupaj prevzela vodstvo stranke in Tavčar je postal zmernejši; do razpada Avstro-Ogrske je bil med vodilnimi politiki kranjske liberalne Narodne napredne stranke. Poročen je bil s Franjo, ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije. Nekaj časa je bil predsednik Narodne čitalnice v Kranju in ljubljanskega Sokola. Leta 1889 je bil soustanovitelj društva Pravnik, 1904. pa Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Pred Ivanom Cankarjem je veljal za najboljšega slovenskega pisatelja.
Vedno se je rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer si je, zdaj ni bil več reven, leta 1893 kupil posestvo s kmečkim dvorcem Visoko. Umrl je v Ljubljani leta 1923, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino. Tavčar je Cvetje v jeseni izdal leta 1917 v Ljubljanskem zvonu.
Avtor glasbe Urban Koder
Veliko korajžo je moral pokazati direktor festivala Darko Brlek, da se je, ko so mu prišli producenta Gorazd Slak in Miša Stanko Lukašev ter režiser Vojko Anzeljc predstavit projekt, takoj odločil zanj. Pa ne samo to, čeprav so imeli idejni avtorji (najbolj je to Slak) projekta v mislih samo dve predstavi, je eden najuspešnejših kulturnih menedžerjev pri nas takoj zaslutil zgodbo, seveda je imel v mislih tudi podaljšanje sezone festivala, ter predlagal pet predstav. In toliko jih bo, štiri, je prepričan Brlek, pa bodo razprodane.
Vsaj zame najzanimivejši sponzor muzikala je tovarna obutve v Žireh, Alpina. Alpina je podjetje s tradicijo, saj je že več kot 65 let s svojimi kakovostnimi izdelki prisotna ne samo na slovenskem trgu in drugod po svetu, temveč tudi v naših srcih. Prvi čevelj, ki so ga sloviti žirovski čevljarji naredili v Alpini, je bil gojzar (pohodni čevelj), tako rekoč kultni slovenski čevelj, vsaj kar zadeva deželo Kranjsko in kajpak vse, kar je povezano s smučarijo, pohodništvom in alpinizmom. Gojzar je včasih služil tudi kot trpežna obutev pri kmečkih opravilih, ki jih srečamo tudi v prizorih filma Cvetje v jeseni, ki je bil prvič predvajan 20 let po Alpininem prvem gojzarju. In prav zato Alpina nikakor ne more manjkati v nadaljevanju te brezčasne zgodbe.
Pod režijo muzikala Cvetje v jeseni se podpisuje Vojko Anzeljc, ki je najbolj znan po televizijskih serijah Odklop, TV Dober dan, celovečernem filmu Zadnja večerja in dokumentarno-igranem celovečernem filmu Sfinga. Glasbo je napisal Matjaž Vlašič, akademsko izobraženi glasbenik, violinist, vokalist in avtor uspešnic za skupino Pop Design, Heleno Blagne, Nušo Derenda idr. Med drugim je avtor pesmi Energy, s katero je Nuša nastopila na Evroviziji in zasedla sedmo mesto, o čemer se nam danes lahko samo sanja. Avtor libreta in dramskega besedila je Janez Usenik, novinar na POP TV, amaterski igralec, soscenarist nadaljevanke Čista 10-ka ter celovečernega filma Šelestenje, poslovenil je muzikale Mož iz Manče, Uscana vas in Zadnjih 5 let. Cvetje v jeseni koreografira Miha Krušič, eno najbolj prepoznavnih imen v svetu plesa pri nas, saj je plesni učitelj, koreograf, plesalec in plesni sodnik. Sodeloval je pri pevsko-plesnem spektaklu Siddharte na stadionu za Bežigradom in v Stožicah ter v največjih televizijskih šovih, kot so Talenti, X Factor, Znan obraz ima svoj glas.
V vlogi Janeza nastopa Matjaž Robavs, operni solist in član tria Eroika, oziroma Domen Križaj, baritonist, študent solopetja na ljubljanski akademiji za glasbo in medicine na medicinski fakulteti v Ljubljani. Meti bosta Nina Pušlar, pevka, ki je prve korake k prepoznavnosti naredila z zmago na Bitki talentov na nacionalni televiziji pred skoraj desetimi leti, in Maja Martina Merljak, gledališka igralka. V drugih vlogah bodo nastopili Jure Ivanušič (zviti hlapec Danijel), Alenka Kozolc Gregurič in Ana Grasselli (dekla Liza), Marjan Bunič in Damijan Perne (Boštjan), Lucija Grm (Barbara) in drugi.
Avtor glasbe za film Cvetje v jeseni, bržkone najlepše slovenske filmske glasbe, je Ljubljančan Urban Koder, ki je sicer leta 1955 končal medicinsko fakulteto v Ljubljani, a ga je mnogo bolj kot medicina zanimala glasba. Koder je skladatelj brez formalne glasbene izobrazbe, na srednji glasbeni šoli je učil igrati trobento in pozneje občasno obiskoval predavanja iz kompozicije in dirigiranja na akademiji za glasbo v Ljubljani. Bil je odličen jazz trobentač, med letoma 1945 in 1971 solist na tem inštrumentu pri Plesnem orkestru Radia Ljubljana. Leta 1954 je ustanovil Ljubljanski jazz ansambel in ga vodil do leta 1968. Znanje o oblikovanju filmske glasbe je pridobil v Rimu pri slovitem skladatelju Henryju Manciniju. V slovenskem glasbenem prostoru je aktiven predvsem kot avtor mnogih šansonov, filmske glasbe, radijske in televizijske glasbene opreme. Njegovo najbolj znano delo je torej pesem Cvetje v jeseni za istoimenski film Matjaža Klopčiča, kjer je v glasbeni zasedbi uporabil tudi ljudski inštrument citre. Leta 2005 je svojo glasbo prispeval filmu Ljubljana je ljubljena, prav tako delu režiserja Matjaža Klopčiča, ki se je dve leti po premieri poslovil za vedno. Njegova žena Helena Koder (dekliško Helena Kordaš, doma iz Kamnika) je že leta 1958 igrala glavno žensko vlogo v še enem kultnem slovenskem filmu Kala. Zdaj režiserka in scenaristka je pred dnevi na mariborskem Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma Docudoc prejela plaketo dokumentarno ime 2014. V desetletjih, ko je svoje poklicno življenje posvetila delu na drugi strani kamere, je bila kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov zanje že večkrat nagrajena. |
