Čuvajka papeževega prstana

»Slovenija je moj dom, moja domovina. Tam so moje korenine in tam se počutim bolje, čeprav gradu ni več. Tukaj sem tujka, kljub temu da govorim nemško, bila sem poročena in imela sem otroke,« pravi 87-letna Livia Reden Barbo. Prijetna sogovornica je plemkinja, točneje grofica iz rodbine Barbo von Waxenstein, in še zadnja živeča vnukinja znamenitega ljubljanskega barona Antona Codellija.

Rodbina se je v osmem stoletju naselila v Benetkah, v 15. so prišli v Istro, kjer so od leta 1547 živeli v gradu Kozljak (nemško Waxenstein) pri Plominu. Leta 1622 so bili povišani v baronski stan, 52 let pozneje v grofovskega. Tudi na Dolenjskem so imeli številne gradove in posesti (gradove Rakovnik, Radeljca, Podsreda, Pobrežje, Prestranek, dvorca Slatna in Dob ter graščino Kot). Livia pripada rakovniški liniji dinastije, gotniška in paška sta izumrli. Plemstvo ji je bilo položeno v zibelko, danes se s tem ne hvali, velikih koristi pa v življenju od tega ni imela. Pred leti je dobila tudi slovensko državljanstvo.

Slovenski ajdov kruh

V Slovenijo se rada vrača, običajno jo pripelje sin Günther. »Dvakrat na leto pridem. Tudi 80. in 85. rojstni dan sem praznovala na domačiji na Hrastnem pri Šentrupertu, kjer bi rada slavila tudi 90-letnico,« nadaljuje Livia, ki od poletja biva v domu za upokojence na Dunaju. Obiskali smo jo v 6. okrožju, streljaj od nove železniške postaje. Razveselila se je domačega medu. Lani je imela nekaj smole, zlomila si je stegnenico, operirali so jo v Novem mestu, njen zdravnik pa je bil nad posegom in rehabilitacijo v Sloveniji navdušen.

Letos je spoznala, da je bolje stanovanje, v katerem je živela sama, zamenjati za oskrbo v domu. V enosobnem apartmaju si zajtrk pripravi sama, za kosilo in večerjo poskrbijo v domu. Ob nedeljah redno hodi k maši, ob petkih moli rožni venec. »Nič ne škodi,« pravi. Sobote in nedelje so rezervirane za obisk sina in hčerke. Popoldneve rada nameni pletenju, sedeči telovadbi in petju. Najraje zapoje tisto Gor čez Izaro. »Takrat kar zajočem zaradi domotožja...«

»Rada imam dolenjsko prisrčnost. Dolenjci so luštni ljudje!« pristavi. Rada ima domačo hrano, še posebno kislo zelje in kranjsko klobaso ter ajdov kruh. »Pa slovenski mora biti,« še poudari in doda, da cvička ne sme piti.

Prstan Pavla II.

Rodila se je leta 1927 v gradu Rakovnik, med vojno se je preselila v Ljubljano na Kodeljevo, od tu pa je leta 1944 zbežala sprva v Celje k očetu, potem v Gradec. Oče, ki je bil v službi v nemški vojski, je pisal avstrijskim sorodnikom in ti so jo sprejeli medse. »Greš na varno v Avstrijo, zato vzemi ta prstan s sabo,« ji je dejal ob odhodu. To ni bil navaden prstan, ampak pečatni papeški prstan, ki ga je nosil njen prednik, kardinal Peter Barbo, ki je v letih 1464 in 1471 postal papež Pavel II. Še danes ga hrani.

»Zbežala sem z eno samo torbico, osebnim dokumentom in 100 markami,« se spominja leta 1944. Sprva je bila tri tedne v Freistadtu, kjer so bili še Američani, vendar je bilo slišati, da bodo mesto prevzeli Rusi. Ameriška vojaka sta ji pomagala pobegniti. »Hello, baby, no more Russians here,« ji je po nekaj urah vožnje dejal ameriški vojak. Livia je po nekaj dneh prišla do Salzburga, čez pet tednov pa z vlakom do Verone. Tam je presedla in se napotila proti Vidmu. V naglici je ob presedanju z enega vlaka na drugega na železniški postaji pozabila torbico. »Za mano je pritekel poštenjak in mi jo izročil,« se danes spominja srečnega naključja, ki je ohranilo prstan v njenih rokah. Pot jo je vodila v Manzano, kjer je bivala stara mama, tja pa sta se pred vojno zatekli še mati in sestra. Z materjo je potem živela v Trstu, kjer je dobila službo pri zaveznikih. Sprva je delala kot administratorka, potem pa je izdajala propustnice za tržaški teritorij.

Krivica radoživemu baronu

V Trstu je spoznala tudi moža Klausa, bil je njen daljni bratranec. Vzela sta se 1951., ločila 26 let pozneje. V zakonu sta se jima rodila danes 59-letni sin Günther in hči Aleksandra, ki je stara 62 let. Živela sta na Dunaju. »Po 26 letih zakona je kar šel. Otroka sta bila že odrasla, a to se ne šika. Bila sem res jezna! S tisto, s katero je šel, je bil pa tako že prej v postelji,« ne ovinkari.

Ostala je brez službe, formalne izobrazbe pa tudi ni imela, saj je dokončala le dva razreda gimnazije. Do leta 1973 je na Dunaju vodila lastni penzion, potem je stanovanje oddajala. Danes živi od denarja, ki ga dobiva po zdaj že pokojnem možu. Prijetne spomine ima tudi na deda, barona Codellija, ki je v Ljubljani živel med letoma 1875 in 1954 ter je v Slovenijo pripeljal prvi avto. Boli jo, da mu država ne prizna slovenskega državljanstva. »Črtali so ga iz registra, ko se je iz Ljubljane selil v Čakovec. Takrat se je hotel le rešiti tretje žene. Ker ne moremo dokazati, da je bil Slovenec, tudi proces denacionalizacije stoji,« trdi Livia, ki želi po sodni poti dokazati, da se baronu Codelliju godi krivica. Pri tem ji pomaga odvetnica Carmen Dobnik.

Anton Codelli je umrl v Švici, poročen je bil štirikrat. Prva žena mu ni bila zvesta. »Ko je delal v Afriki, se je zabavala po svoje. Druga je bila po rodu Čehinja, a jo je bolj kot on zanimala Afrika,« v šaljivem tonu pripoveduje o svojem dedu, ki je bil poročen tudi z Madžarko, od katere pa se je ločil v Novem Sadu. »Lepe spomine imam nanj, rada sem ga imela, do otrok je bil vedno prijazen,« doda v mozaik spominov. »Rada bi napisala spomine, a se v domu nenehno kaj dogaja,« sklene, preden se poslovimo. V upanju, da se spomladi snidemo kje med dolenjskimi griči.