Čustvena ženska moč, solidarnost ali sloga?

Ko je Sigmund Freud na Dunaju še razglabljal o vzrokih za takrat modno žensko bolezen – histerijo, so v začetku 20. stoletja vstajniške sufražetke vznemirjale London, v Parizu pa je poljska znanstvenica Marie Sklodowska-Curie s simbolom nove dobe – atomom – ženskam utrla pot še v znanost. Žensko osamosvajanje je burilo duhove, a že kmalu so previdno razglabljali o koncu patriarhata. Danes družboslovci znova oznanjajo matriarhat, podoben tistemu iz sive pradavnine, preden se je človek iz nabiralca in zbiralca prelevil v lovca in plenilca. In stoletje zatem, ko je Rosa Luxemburg v Nemčiji oznanjala zahteve in ideje delavstva, se prebivalci prve evropske sile voljno podrejajo svoji nadmateri, ki jo kličejo kar železna mamica (eiserne Mutti), Slovenci pa imamo odločno premierko Alenko Bratušek.

Resda so številne ženske v vseh družbah vladale že v zadnjih dveh tisočletjih: Kleopatra v Egiptu, stare Rimljanke prek obsedenih cesarjev, Teodora v Bizancu, spomnimo se krvavih angleških kraljic, denimo Elizabete I., in ob izteku zlate kolonialne dobe, ko je Charles Dickens v Oliverju Twistu razkril bedo revnih, kraljice Viktorije … nekaj desetletij pozneje pa še železne lady Margaret Thatcher, da ne govorimo o (tudi naši) nekdanji supermami Mariji Tereziji in ruski, pravzaprav nemški, Katarini Veliki, ki sta dali daljnosežne reforme.

V Evropi le štiri, dejansko dvakrat več

Zadnji zlet velike evropske družine oktobra v Bruslju na albumski fotografiji pokaže, da so ženske povsem na vrhu v EU in Evropi še vedno redkost, nič bolje ni drugod po svetu. OZN ima 193 članic, le v 18 državah so ženske premierke ali predsednice države. Najmogočnejša je seveda prva nemška kanclerka Angela Merkel, ki nov mandat ostaja tudi najmočnejša ženska sveta. Na oblasti je od 22. novembra 2005, ko je nekoliko presenetljivo premagala svojega levega predhodnika Gerharda Schröderja, ki je s socialnimi demokrati zanjo opravil umazano delo prestrukturiranja družbe, nato kot zasebnik urejal rusko-evropske energetske posle. Mama Merkel je edina ženska v svetu največjih industrijskih narodov sveta – G8.

Najmlajša in najnovejša med vladajočimi ženskami je od letošnjega oktobra prva norveška ministrska predsednica Erna Solberg. EU trenutno premore žensko peterico, ob Merklovi in Norvežanki so to naša premierka, na Danskem od oktobra 2011 vlada Helle Thorning-Schmidt, damski kvintet pa zaokroža litovska predsednica Dalia Grybauskaite, ki so jo izvolili spomladi 2009. Švico sicer vodi moški, a v osemčlanskem narodnem svetu so štiri ženske in štirje moški, njihova državna tajnica s pomenljivim priimkom je Corina Casanova.

Med evropskimi šeficami velja omeniti še Anno Mario Muccioli, ki je za leto dni od 1. aprila z moškim kolegom kapitanka regentka v San Marinu, po treh letih jo lahko ponovno izberejo. Neodvisno Kosovo je priznala le slaba polovica članic OZN, parlament je aprila 2011 za predsednico izbral policistko Atifeto Jahjaga, ki je študirala tudi v VB in ZDA.

V soju Evite Peron

Tudi največji južnoameriški državi sta pod žensko taktirko: argentinska predsednica je Cristina Fernandez de Kirchner, ki državo naših izseljencev, kjer še blodi duh karizmatične usodne ženske Evite Peron, vodi že od leta 2007, združuje pa funkcije poglavarke države, premierke in vrhovne poveljnice oboroženih sil. V sosednji Braziliji, deželi sambe, karnevala in skorajšnjega nogometnega svetovnega prvenstva in olimpijskih iger ter revščine, je močna predsednica Dilma Rousseff, ki je precej popularna in jo vsi kličejo preprosto naša Dilma.

V Srednji Ameriki je že tretje leto ministrska predsednica otoške države Trinidad in Tobago Kamla Persad-Bissessar, ki ima indijske korenine in je hinduistične vere. Članica delavske stranke Portia Simpson Miller vodi vladne posle Jamajke, kar po tamkajšnji ustavi pomeni šele tretjo najmočnejšo pozicijo, nad njo sta generalni guverner otoka in angleška kraljica Elizabeta II. Kostarika ima od leta 2010 predsednico Lauro Chinchillo.

V nedeljo ponoči so v Čilu vnovič izvolili Veronico Michelle Bachelet Jerio, ki je predsedniško funkcijo opravljala že med letoma 2006 in 2011. S tem je Latinska Amerika vladarsko najbolj žensko naravnano območje sveta. Leta 1951 v Santiagu de Chile rojena otroška zdravnica ima dve hčeri in sina, je socialistka in napoveduje 50 reform v prvih sto dneh ter nujno družbeno preobrazbo. Izkušenj ji vsekakor ne manjka, bila je že namestnica generalnega sekretarja OZN in izvršna direktorica njene ženske organizacije UN Women.

Tudi Azija in črni kontinent

Skok čez veliki ocean nam na Tajskem postreže z mlado žensko, ki je na odstrelu. Yingluck Shinawatra se prav te dni bori za svoj obstanek, ministrska predsednica je postala pred dvema letoma, zdaj je po množičnih protestih razpustila parlament v Bangkoku, njena usoda je negotova. V Bangladešu je od leta 2009 na oblasti Hasina Wajed, ki je v socialistični ligi dejavna že od 1981. Preživela je že več atentatov, je hči ustanovitelja države Mujibura Rahmana. Tudi v Južni Koreji je na oblasti ženska – Park Geun-hye je hčerka nekdanjega južnokorejskega diktatorja Park Chung-heeja, ki je industrijskemu čudežu s trdo roko vladal med letoma 1961 in 1979, decembra lani so njegovo hčer izvolili za prvo žensko predsednico.

Tudi na črni celini, kjer igrajo mame pomembno vlogo, je na oblasti nekaj žensk, liberijska predsednica Ellen Johnson Sirleaf je prva afriška izvoljena predsednica, prejela je Nobelovo nagrado v borbi za žensko varnost in pravice. V Malaviju je aprila 2012 po smrti predsednika zavladala podpredsednica Joyce Banda, spomladi 2014 naj bi kandidirala na listi demokratske napredne stranke, a so jo izključili, ker si želi na oblast brat pokojnega predsednika. Med novimi oblastniki je tudi Aminata Toure v Senegalu, od leta 1995 je delala v demografskem skladu OZN, od leta 2003 je bila njegova predsednica, 1. septembra letos je postala premierka svoje domovine.