ČRNOMELJ – Ko smo se pripeljali pred črnomeljsko veterinarsko ambulanto, je, privezan na povodec, mirno sedel ob svoji lastnici. Rosana nam je prijazno ponudila roko v pozdrav in v tistem se je tudi on postavil na tačke. Iz prikupne svetlo rjave kepice sta se zaiskrili črni očki. Razigrani Cufko, kot kličejo simpatičnega mešančka, na prvi pogled ne razkrije, kako kruta je bila v resnici njegova pasja usoda.
Živel v lastnem urinu in blatu
Kuža je po oceni veterinarke Jerneje Fabjan, vodje belokranjske ambulante, star približno pet let. »Njegove točne starosti ne bomo nikoli vedeli, saj pes ni bil čipiran, čeprav bi po zakonu moral biti. Ko so ga februarja 2013 pripeljali k nam, je bil po naši oceni star med dvema in tremi leti,« pove Fabjanova, ki se z grozo spominja tistega zimskega popoldneva. »Veterinarka sem že več kot 30 let, pa česa takšnega svoj živi dan še nisem videla!« se ji potemnijo oči.
Sredi Črnomlja je pes mešanček – med njegovimi predniki je najbolj prepoznaven šicu –, privezan k uti, v blatu in lastnih iztrebkih, več mesecev zaman upal, da bi se ga gospodar ali mimoidoči usmilil. Življenje mu je pred kmetijskim objektom počasi, a vztrajno ugašalo. O tem, zakaj lastnika, ki je menda pripadnik romske skupnosti, že prej niso prijavili policiji, Črnomeljčani molčijo. Kot nam je uspelo razbrati med vrsticami, se ga mnogi zaradi nasilne preteklosti bojijo.
»Na hitro ni bilo prepoznati, kje je rep in kje glava. Dlako je imel vso zvezano, od umazanije pa je bilo njegovo sestradano telo že povsem vneto. Kožuh je imel ovešen z iztrebki in blatom. Na zadnji strani je bila plast, velika kot žoga, zadelana, kot bi bila iz betona. Skozi njo se niti novi iztrebki niso mogli prebiti, zato je imel črevesje povsem zapolnjeno,« njegovo stanje na dan odrešitve opiše veterinarka.
Poseg, med katerim so nebogljenčka ostrigli, obrili, skopali, mu oskrbeli vneto kožo, izpraznili črevesje in mu dali zdravila proti bolečinam ter antibiotik, je trajal več kot štiri ure. »Pred operacijo in po njej smo ga postavili na tehtnico. Ta je najprej pokazala 4,80, potem pa le še 2,70 kilograma. To pomeni, da je umazanija, ki se je nabirala na njem, tehtala več, kot je bila njegova lastna teža!« Oskrbljeni Cufko je takoj kazal vidno olajšanje, a to je bil šele začetek njegove rehabilitacije.
»Še dandanes se boji moških, oblečenih v delovne kombinezone,« pove njegova zdajšnja lastnica Rosana. »Ko sem kužka prvič videla, je bil zelo prestrašen. Mi je pa s svojo simpatičnostjo v trenutku ukradel srce,« pove in ga nežno poboža po glavici. Cufko – takšno ime so mu nadeli v ambulanti, ker je bila njegova dlaka vsa štrenasta – je imel poleg številnih vnetij tudi dve zlomljeni rebri. »Nekajkrat je moral biti hudo obrcan,« pove Fabjanova.
Bojijo se, da bo stvar zastarala
Cufko danes živi srečno življenje, a žival svoje krute preteklosti, tako vsaj meni veterinarka, ne bo nikoli povsem pozabila. V začetku leta 2013 se je ubožčka, po več mesecih hiranja na kmetiji, usmilila bližnja stanovalka, ki je le zbrala pogum in okrutnega lastnika prijavila inšpektorju. Ta je ob obisku ugotovil, da psu ni druge pomoči, kot da ga da uspavati. A lastniku je bilo zanj očitno škoda slehernega evra, zato ga ni peljal k veterinarju na evtanazijo, kot mu je bilo odrejeno, ampak ga je raje preprosto odvrgel.
Nedaleč iz mesta, na Vražjem kamnu, kot rečejo tamkajšnji gozdni jasi, je med sprehodom na umirajočega Cufka naletela članica Društva za zaščito živali Bele krajine (DZZŽBK) Ana Kukič. »Lastnik je najbrž računal, da se bo, ko ga bo inšpektor vprašal, kje je pes, zagovarjal, da je žival sama ušla. A sodnik bo hudo naiven, če bo temu nasedel. Cufko je bil, kot je ob pregledu ugotovila veterinarka, tako zelo na koncu moči, da se je komaj še vlekel. Plaziti se je zmogel le dva, tri metre.« Poldrugega kilometra, kolikor je bilo od njegove pasje ječe do Vražjega kamna, sam, kot je bilo strokovno ugotovljeno, zagotovo ne bi zmogel.
»Zoper lastnika sta na novomeškem sodišču podani dve kazenski ovadbi: eno je vložila policija, eno inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin,« nam razloži Kukičeva. »Slednja, predvidevam, je bila vložena, ker se lastnik ni držal odredbe inšpektorja, naj psa pelje na evtanazijo.«
Ana pravi, da se je pripravljena izpostaviti in bo zoper lastnika pričala na sodišču, saj takšno dejanje ne sme ostati nekaznovano. »Me pa skrbi, ker je od tega minilo že dve leti, pa se stvar še vedno ni nikamor premaknila. Policijo sem že večkrat vprašala, kaj se dogaja s primerom, a jasnega odgovora nisem dobila. Ko sem jim izrazila svoje dvome o tem, da bi zadeva lahko zastarala, so mi vselej zatrdili, da se to ne bo zgodilo,« še pojasni Kukičeva. S tožilstva so ji odgovorili, da je postopek v teku in da ji več informacij zato ne morejo posredovati.
Cufkova zgodba je te dni spet zakrožila po spletu, kjer med številnimi komentarji izstopajo tisti, ki se zgražajo nad našo zakonodajo, da v imenu varovanja osebnih podatkov v resnici varuje storilce takšnih brezčutnih, nemoralnih in krutih dejanj, ki ne morejo in ne smejo ostati neopažena in nekaznovana.