Kdo ve, zakaj so nekje na Dolenjskem Bogu za hrbtom na razglednem hribu postavili kar tri cerkve, med katerimi se bohoti vsaj pol tisočletja stara lipa ... Toda vrsto stoletij pred tem, ko so na hribu posadili lipo, okoli 3000 let pred Kristusom, je tam že stala prazgodovinska naselbina, ostanke katere so našli v bližini lipe. Če so na tem hribu imeli dokaj varno zatočišče Slovenci, ko so jih v 15. in 16. stoletju napadali Turki – kaj so tam gori iskali prazgodovinski prebivalci? Ali so jih tja pripeljale višje sile, kot še danes vabijo ljudi od tod in drugod, da se pridejo napajat z vesoljskimi energijami?
Zdravilno namagnetil kruh
Marsikateri privrženec ideje o nadzemeljskem vodenju Zemlje bi pritrdil domnevi, da so te sile leta 1876 pripeljale na Primskovo, naselje z več vasmi med Ivančno Gorico in Veliko Loko pri Trebnjem, duhovnika Jurija Humarja. Ni bil samo dušni pastir, ampak je imel tudi zdraviteljske sposobnosti, svoj osebni magnetizem, kot so rekli takrat, ali bioenergijo, kot temu pravimo danes. Bolne obiskovalce je zdravil tako, da je namagnetil koščke papirja ali kruha, to pa so jemali kot zdravilo. Ob številnih drugih je znana pripoved o božjastni deklici, katere mati je župniku prinesla njeno srajčko, da jo je namagnetil, in ko jo je mati nekajkrat oblekla otroku, se bolezen ni nikoli več pojavila. Enako je zdravil vse druge bolezni.
 |
Košata lipa pred gotsko župno cerkvijo, posvečeno Marijinemu rojstvu, je stara najmanj pol tisočletja. Foto: Marjan Raztresen |
To je šlo nekaterim tako v nos, da so župnika ovadili najvišjim cerkvenim oblastem na Slovenskem. V nadškofijskem arhivu v Ljubljani so ohranjena pisma, ki jih je cesarsko-kraljevi deželni glavar Kallina leta 1878 poslal ljubljanskemu knezoškofu dr. Pogačarju. V njih se pritožuje nad župnikom Humarjem s Primskovega, »ki z blagoslavljenem kruha, ki naj bi bil potem zdravilo za vse bolezni, počne nedovoljeno zlorabo; cele procesije prihajajo od vseh strani na Primskovo, da bi dali blagosloviti svoj kruh. Ta župnik naj bi se postavil s prekrižanimi rokami in nogami pred kruh, ki ga prinašajo verniki, in mrmral nerazumljiv blagoslov, kruh vrnil kot zdravilo za vse bolezni, vendar naj bi si za vse to ne pustil plačati; ljudje pa dajejo denar za maše ali darilo za cerkev ali pa prinašajo živila. V kakšnih količinah, je še treba raziskati, ker župnik Humar jajca, klobase, slanino, mast, meso in podobno prodaja v velikih količinah.«
Na podlagi več ovadb so iz knezoškofijskega ordinariata v Ljubljani konec leta 1879 poslali župniku Humarju na Primskovo pismo, s katerim mu »v izogib nasprotjem z veljavnimi zakoni« sporočajo 343. člen takrat veljavnega kazenskega zakona: »Kdor, ne da bi opravil zdravniški študij ali brez zakonskega dovoljenja za zdravljenje bolnikov kot zdravilni ali ranarski zdravnik, to obrtno opravlja, in posebno če pri tem uporablja živalski ali življenjski magnetizem ali etrove pare (narkotiziranje), je kriv za svoj prestopek in naj bi bil zanj kaznovan s strogim zaporom ...«
Vesoljska energija
v zakristiji
Vendar Jurij Humar ni bil preprost vaški župnik, kot bi morda lahko sklepali iz navedenega. Mož je odlično poznal teologijo in enako dobro jezike. Poleg svetopisemskih – hebrejščine, grščine in latinščine – je govoril večino slovanskih jezikov in tudi vse druge velike evropske jezike, brati pa je znal celo sanskrt. Pravijo, da je nekaj svojcev naučil brati cirilico in devanagari (pisavo jezika sanskrt) ter jim v teh pisavah pisal v slovenskem jeziku, da tega niso mogli prebrati radovedneži, ki so odpirali njegovo pošto. Bil je prvi, ki je napisal kroniko Primskovega, sedem velikih strani besedila pa je z lepopisno pisavo napisal – v cirilici in slovenščini.
Na vrhu Primskove gore stojijo, kot že omenjeno, tri cerkve. Najznamenitejša med njimi je gotsko pozidana župnijska cerkev iz 14. stoletja, posvečena Marijinemu rojstvu, katere mogočen zvonik je vgrajen v nekdanje protiturško obzidje. Ob njej stoji baročna cerkev sv. Nikolaja iz 17. stoletja, ki so jo leta 1904 preuredili v šolsko poslopje, po drugi svetovni vojni pa spet v cerkev, v kateri so pozimi maše. Najmanjša in najstarejša cerkvica na hribu je posvečena sv. Petru, v njej pa je pred skromnim oltarjem grobnica, v kateri so pokopani nekateri graščaki z Bogenšperka.
Na pokopališču je v Marijino cerkev vzidan nagrobnik najbolj znanega župnika s Primskovega Jurija Humarja. Na njem piše: »Tukaj počiva častiti gospod Jurij Humar, župnik primskovški, vmerl dne 19. grudna 1890 v 71. letu svoje starosti. R. I. P.« (Kar pomeni, naj počiva v miru.)
Čeprav je minilo že več kot stoletje od njegove smrti, kraj njegovega zadnjega počitka menda še zdaj izžareva zdravilne energije. Pa ne samo prostor okoli njegovega groba, ampak tudi drugi deli hriba, predvsem pa del zakristije župne cerkve. Kot pravi dolgoletni župnik s Primskovega Pavel Sporn, gotovo najboljši poznavalec in proučevalec življenja in delovanja Humarja, gre za vesoljske energije, ki se kdo ve zakaj in kako združujejo na Primskovem, v zakristiji župne cerkve po nekaterih domnevah zato, ker se – kdo ve kako – nakopičijo, potem ko prodrejo skozi osmerokotni vrh zvonika, ki stoji na kvadratnem podstavku.
