Ker sem imel težave s kolenom, sem moral po operaciji tja, kamor si nisem nikdar želel: v zatohlo in preznojeno telovadnico, ki so jo goreči pripadniki imenovali – teretana. Prvega dne zlepa ne bom pozabil.
Ko sem vplačeval svojo prvo fitnesnino, je pristopil namreč herkules, ki bi vam lastnoročno zoral njivo. Zdel se je napet. Po svetu je hodil brez svojega vratu. »Pri nas je najpomembnejša prehrana!« je izrekel, se prelevil v strokovnjaka ter kot dež razlagal o beljakovinah in maščobah, sam pa sem samo buljil v tisto plastično vedro z nekakšnim prehranskim dopolnilom, ki jo je tako ljubeče držal in nosil naokoli kot nekaj najsvetejšega. V njej naj bi bila skrita – čudežna moč.
Kot večni skeptik sem se brezvratnežu lepo zahvalil, češ da bom delal najprej po svojem programu, da pa dopuščam možnost, da bom nekoč tudi sam naokoli hodil kot on, z do vrha napolnjenim hobokom tega čarobnega praška. Ki ti na koncu koncev pomaga, da ostaneš – brez lastnega vratu.
Prispel sem do garderobe, kjer sta, kot da bi bilo nekaj vsakdanjega, novodobna adonisa čebljala o svojem rekreativnem dopingu. Kje pa, sploh se nista trudila biti tiho, razločno sta zagovarjala poživila, anabolike, rastni hormon, si kaj vzel, pa ti, seveda sem, pa saj je huje kot v NDR, sem sprva pomislil! Res, še nikoli nisem bil tako blizu dopinga. Vohal sem ga. Raziskava, ki je pokazala, da več kot dve tretjini Slovencev, ki obiskujejo fitnes centre, uporablja prehranska dopolnila, petina pa jih seže po prepovedanih sredstvih, je postala meso.
Oba sta pred treningom skočila še na tehtnico, med samo vadbo pa se kar naprej občudovala še pred ogledalom. Sam pa sem se počutil kot vesoljec, ki ni pripadal temu svetu. Med nepregledno množico telovadk in telovadcev, ki so samo tisti večer dvignili za nekaj kamionov teže, sem vozil – sobno kolo. In se vse do tistega trenutka, ko je neko preutrujeno in pregreto dekle na lepem padlo skupaj, se začelo nevarno peniti, kazati beločnici in drgetati, poskušal delati nevidnega.
Šele ko je obležala, so orodja prenehala klopotati. Takrat je v tovarni lažnega zdravja za hip zastalo delo. Revolucije, kot je tudi po Riu de Janeiru ne bo, seveda ni bilo. Telovadci so se samo spogledali. In se vrnili k premetavanju uteži. Že spet je zaklopotalo.
