Čudežna kapelica ozdravila generala

Kobilarna Lipica je ena najstarejših kobilarn na svetu in rojstni kraj lipicancev. Tradicija vzreje belih konj že več kot 430 let živi sredi edinstvene kraške pokrajine ter je eden najlepših naravnih in kulturnih spomenikov Slovenije.

Zgodovina Kobilarne Lipica je tesno povezana s Habsburžani, ki so kar 650 let vladali obsežnemu delu baročne Evrope. Konji – še posebno je bil idealen španski – so bili v tistem času ključna strateška dobrina, zato so bili za Habsburžane izjemnega pomena. Kras je po svoji zemlji in podnebju zelo podoben Španiji, zato ni bila presenetljiva odločitev nadvojvode Karla, da za dvorno kobilarno leta 1578 izbere prav na tem območju zapuščeni letni dvorec tržaškega škofa. Že 19. maja 1580 je podpisal pogodbo o prevzemu posesti.

Leta 1581 so v Španiji kupili 24 plemenskih kobil in šest plemenskih žrebcev. Po končanih obnovitvenih delih leta 1585 je prvi upravnik kobilarne Franc Jurko sporočil nadvojvodi, da je obstoj kobilarne zagotovljen. V času cesarja Jožefa (1705–1711) so v Lipici začeli graditi nove objekte: hlev za plemenske žrebce (Velbanco) in cerkev s kaplanijo, začeli pa so urejati travnike, poti in gozdove.

V letu 1729 so na Dunaju začeli graditi jahalno šolo za potrebe dvornih ceremonialov, ki je kmalu postala svetovno znana. Leta 1735 je na slavnostnem odprtju dvorne jahalnice na Dunaju že nastopilo 54 lipiških žrebcev. Lipiška kobilarna se je občutno razširila z nakupom novih posesti pri Postojni: Poček, Bile in Prestranek.

Lipica nima samo znamenite kobilarne in enega najstarejših igrišč za golf pri nas, temveč nas v široki kraški vrtači, ki ji pravijo tudi dolina Lurške Matere božje, čaka prava cerkev v naravi. A ne le to, dolina je tudi kraj čudežnih ozdravitev.

Maše na prostem

Med letoma 1848 do 1875 je kobilarno vodil konjeniški general Karel Grünne. Bolehal je za jetiko, zato se je pogosto zatekal v vrtačo v Krkavcah. Zaobljubil se je, da bo postavil oltar v čast Mariji, če bo ozdravel. Ko se je to zgodilo, je konjeniški general držal obljubo. Kapelica, ki je urejena kot cerkev na prostem, je bila posvečena 1889.

Polkrožno zaključena niša kapelice je vklesana v živo skalo. Pred nišo je manjša oltarna miza. Vanjo je postavljen kip Lurške Matere božje. Okrog kapelice je postavljena kovana ograja. Z dna vrtače, kjer so urejene klopi za cerkvene obrede, do platoja s kapelico vodijo kamnite stopnice.

V prejšnjem stoletju in vse do druge svetovne vojne so ljudje, predvsem Tržačani in okoličani, množično romali v dolino Lurške Matere božje, ker je slovela po čudežnih ozdravitvah. V socialistični Jugoslaviji se je ta tradicija prekinila, v samostojni Sloveniji pa so jo spet obnovili.

Tako je dolina postala pravo malo svetišče, ki je danes urejeno in kjer se opravljajo cerkveni obredi. Posebno slovesne so maše 15. avgusta in 8. septembra ter v maju šmarnice. V želji, da bi dolina spet zaživela kot romarska pot, so leta 1993 kapelico obnovili. Pot od kobilarne do svetišča je primerno označena in prijetna za sprehod med kraškimi drevesi.

Podobno kot na veliko bolj znanih Brezjah na Gorenjskem tudi v dolino Lurške Matere božje ljudje po čudežnih ozdravitvah v zahvalo prinašajo najrazličnejše predmete, na kovinsko ograjo kapelice pa obešajo rožne vence.