Čudež v Himalaji: oživela klinično mrtva Slovenka!

KATMANDU – Slovenski pečat je v Himalaji prisoten že od nekdaj. Na spletni strani gore-ljudje je razvidno, da se je v zadnjih tednih tam gori potikalo (ali pa se še vedno) vsaj sedem slovenskih odprav, vsaj 25 vrhunsko pripravljenih plezalk in plezalcev. Še posebno, kot poroča Raheel Adnan, kronist iz Pakistana, sta oblegana Manaslu, osma najvišja gora, in Čo Oju, šesta najvišja. »Na Lhotseju, Dhaulagiriju in Makaluju je bilo peklensko, slabo vreme je zaustavilo kar nekaj ekspedicij, priča smo bili tudi smrtni žrtvi …« Yošimasa Sasaki, 59-letni japonski plezalec, je zdrsnil na višini 7300 metrov.

Ženska naveza

Adnan omenja tudi prvi in uspešni naskok na turkizno boginjo, kot pravijo 8201 metru visoki gori Čo Oju. To je uspelo Dancu: »Bo Belvedere Christensen jo je osvojil ob štirih popoldne!« Za njim pa se je potem sprožil plaz, saj je enak podvig uspel še njegovemu rojaku Ivanu Braunu, Poljaku Oleku Ostrowskemu, italijanski in baskovski odpravi pa Novozelandki Chris Jensen Burke, ki ima kot prva s celine tam spodaj v žepu tiste najslajše trofeje – Everest, K2, Lhotse, Manaslu, Gašerbrum, Makalu, da, ta Makalu, ki bi bil kaj lahko usoden za doktorico geografskih znanosti Ireno Mrak.

Mrakova se ponaša z več kot dvajsetimi alpinističnimi odpravami tako v Ande, Nebeško gorovje, Hindukuš, Pamir, Tibet kot tudi Karakorum. Je tretja Slovenka, ki ji je uspelo preseči magičnih 8000 metrov! Z Mojco Švajger sta ena redkih ženskih alpinističnih navez. Drznili sta si preplezati Diamirsko steno v Nanga Parbatu; ta vzpon je Viki Grošelj označil za enega največjih ženskih alpinističnih dosežkov v Himalaji! »Odlika ženske naveze je v popolni enakovrednosti – tako v navezi kot tudi v dojemanju te,« je pred časom povedala Mojca in pripomnila, da sta sicer popolnoma različni, a sta si podobni v tistih ključnih stvareh – pri vztrajnosti, vzdržljivosti in zavezanosti cilju.

Na robu smrti

To pot sta svoj cilj iskali nekje na poti do petega najvišjega vrha, imenuje se Makalu (8463 m). Prvenstveni in uspeli vzpon po južni steni te štiristrane piramide, s katerim je leta 1975 opravila 21-članska odprava, je takrat pomenil tudi dokončen stik slovenskega alpinizma s svetovnim alpinističnim vrhom. Tedaj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji, na samem vrhu pa je takrat stala sedmerica: 6. oktobra Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, 8. oktobra Janko Ažman ter Nejc Zaplotnik, 10. oktobra Viki Grošelj in Ivč Kotnik, 11. oktobra je na vrh prilezel še Janez Dovžan.

Štirideset let za legendarno odpravo sta po podobni poti nameravali tudi Irena in Mojca.

Zadnje sporočilo, ki ga je prestregel Raheel Adnan, je bila pravzaprav le kratka in bežna omemba, ki mu jo je sporočil eden najboljših ameriških alpinistov Garrett Madison. Ta je takrat poročal o britanski ekipi, ki je bazni tabor dosegla že pred njegovo skupino. »Tu bomo zdaj preživeli nekaj dni, da se aklimatiziramo!« je s petih tisočakov poročal Madison. V tistem je omenil še manjšo skupinico slovenskih alpinistov, »ki se je utaborila v bližini britanskih«. To pa je bilo tudi vse: na naslednjo novico je bilo treba potem čakati kar mesec dni. Šele konec oktobra je namreč nepalsko občinstvo izvedelo in bralo o čudežu, saj ni res pa je, bi se tudi lahko glasila vest o 42-letni Ireni Mrak, ki je stopala po skrajnem robu, po robu smrti.

Tudi zdravniško osebje v katmandujski bolnišnici Vayodha je bilo na moč začudeno. »Ob prihodu je bila namreč mrtva!« so se spominjali naše alpinistke, ki je bila s helikopterjem sprva prepeljana v bolnišnico v 3500 metrov visokoležeči Manang. Geografinja naj bi omedlela pri spuščanju z Makaluja. Dr. Prakesh Shrestha je pojasnil: »Bila je brez srčnega utripa, ni dihala, tudi saturacija je bila kritična, njene zenice pa močno razširjene.« Izvedeli smo, da je Mrakova tam gori opravljala – raziskavo o krčenju ledenikov. Ko jo je na lepem obšla slabost.

Čudež pod Makalujem

»Poklicali so me iz odprave in mi povedali, da se je Irena pritoževala nad težavami z dihanjem in oslabelim vidom, ki je postajal vse bolj meglen,« se je spominjal njen mož Tomaž Goslar, zdravnik in prav tako odličen alpinist. »Takrat sem že vedel, da mora biti z Ireno nekaj hudo narobe. Ne, slišati res ni bilo dobro: pripravljal sem se že na najhujše …«

Pa tudi njen PH, količina kisline v njeni krvi, ni bil takšen, kakršen bi moral biti, bil je znatno prenizek, namesto normalnih 7.40 je imela le 6.8. »Imela je hudo metabolično acidozo,« je dejal dr. Shrestha. In še: »Ta vodi naravnost v smrt: kaj takšnega ni mogoče preživeti!«

Pa je!

Že čez štiri dni je bil doktorjev obraz neprimerno bolj veder, pravzaprav mu je šlo kar na smeh. »Po mojem mnenju je šlo za pravi čudež! Lahko zatrdim, da se je Mrakova – ponovno rodila!« Že res, da je molil in upal, toda celo njen mož ni povsem verjel, da se lahko kaj tako čudežnega dejansko zgodi. Da se je, se mora nepopustljiva alpinistka zahvaliti sebi in zdravniški ekipi, »ki se je tako ekspresno, smelo in timsko odzvala«, je svoje moštvo pohvalil dr. Shrestha, eden od članov, ki so pod vodstvom dr. Shyama Bahadurja Pandeya naposled rešili Mrakovo. No, rešile so jo tudi desetminutna kompresija srca, intubacija in intenzivna nega, smo izvedeli.

Ponovno rojena

»Običajno osebo, če po tridesetih minutah ne pokaže znakov življenja, razglasimo za mrtvo,« je pojasnjeval dr. Shrestha. Zdaj pa pozor: »Mrakovo smo oživljali kar osem ur! To pa zato, ker je njeno srce vendarle kazalo, da bi znala preživeti.«

Njeni zenici sta se po osmih urah slednjič le začeli odzivati na svetlobo, jasen znak, da jo je spet oplazil žarek – življenja. Že naslednje jutro je zadihala in bila spet pri zavesti. »Na veliki višini je očitno nastal možganski edem, zaradi česar jo še vedno zdravimo. Razen težav z mrežnico v njenem desnem očesu, kar pa se bo tudi slejkoprej uredilo, je že iz najhujšega. Veste, običajno je tako majhna verjetnost, da bi pacient, ki se znajde v podobnem položaju, kot se je Mrakova, preživel,« je še enkrat podčrtal dr. Shrestha. »Ampak ona se je!«

Tudi Irena Mrak, smo izvedeli, je še kako srečna, da je vnovič prišla med žive. »Bila sem na drugem koncu sveta, bila sem v temi,« je menda izrekla.

Novinarska kolegica Sharada Adhikari je zaključila takole: »Kako neverjetna zgodba! Ob prihodu so jo že imeli za mrtvo, odšla pa bo živa!« In ponovno rojena.