NOVO MESTO – Povojna oblast je v 60. letih zaradi vdora sodobnih pasem želela starega, dobrega krškopoljskega prašiča preprosto iztrebiti. »Terenski veterinarji so dobili celo nagrado, če so na kakšni zakotni kmetiji odkrili skritega krškopoljskega merjasca in ga skopili,« pove mag. Andrej Kastelic, vodja oddelka za svetovanje in živinorejo na Kmetijskem zavodu Novo mesto, tudi kmet, entuziast in glavni selektor pasme krškopoljca v Sloveniji.
Leta 1960 so tega črno-belega orjaka, ki je pobiral hrano na dvorišču in se pasel po vrtovih, dal gospodinji tudi do pet prstov špeha ter tako stoletja hranil Kranjce, obtožili, da je preveč zamaščen, zato neprimeren za nacionalno rejo. Šlo je samo še navzdol.
Merjasce skrivali pred kravatami
Po letu 1960 je bilo v Sloveniji približno 400.000 prašičev, od tega je bilo komaj 40 merjascev v kmečki reji (zgolj polovica krškopoljcev), preostali so bili iz sodobnih, farmskih pasem. Kot pove Kastelic, se je leta 1970 zaprlo še zadnje vzrejno središče za to čudovito črno-belo pasmo arhaičnega videza. Stroka se mu je odpovedala: »Od takrat naprej se krškopoljca uradno ni dalo več dobiti!« poudarja Kastelic. Tako je naš avtohtoni orjak z močno ukrivljenim hrbtom skoraj izumrl.
»Po zakotnih kmetijah so ostali le še nelegalni, zamaščeni prašiči...« hudomušno pristavi Kastelic in pritrdi naši pripombi, da se imamo, tako kot v primeru bohinjske krave cike ali belokranjske ovce pramenke, malce samosvojim kmetom zahvaliti, da imamo danes vse to pisano bogastvo avtohtonih živali. Zanimivo, kako je stroka precej zaničevalno gledala na tovrstne rejce.
A so bili kmetje, rejci krškopoljca, vajeni tihe reje in klanja med vojno, ko se klati ni smelo, in so znali tudi pred kravatami skriti merjasce in so svinje vozili na pripust ponoči. Tudi prodajali so jih bolj na tiho, saj tega prašiča nisi smel peljati na sejem.
Nov začetek
Pa vendarle je krškopoljec, katerega meso je danes visoko cenjeno, preživel. Kot nam zaupa Kastelic, je bilo leta 1990 še kakih 40 kmetij, kjer so ga redili. Leta 1993 so v selekcijsko shemo krškopoljca vpisali 30 svinj in tri do štiri merjasce na treh kmetijah v Cerkljah ob Krki, v Krški vasi in v bližnji Kamnici, in to je bila osnova za nadaljnjo rejo in selekcijo.
Leta 2002 k bazi priključijo še eno izvorno kmetijo v Jelšah pri Leskovcu pri Krškem. »Od takrat je šlo samo še navzgor in danes imamo kakih 100 kmetij, kjer redijo krškopoljske prašiče,« pove Kastelic in dodaja, da je v Sloveniji 250 plemenskih svinj in 60 merjascev krškopoljca.
»Tako na leto dobimo 3000 tekačev (prašiči do teže 25 kg) krškopoljcev, kar pomeni, da je sicer pasma še vedno ogrožena, a ni več močno ogrožena. Imamo lepo priložnost, da jo stabiliziramo.«
Univerzalna pasma
Negativni predznak zamaščenega pujsa s petimi prsti špeha si je krškopoljec po Kasteličevem mnenju pridobil nepravično: »Moramo vedeti, da je bilo po vojni hudo pomanjkanje in mast je bila cenjena, nujno potrebna za takratno kuhinjo. Ko se je sredi šestdesetih razvil srednji razred in so bila na voljo tudi preostala olja, so krškopoljca odrinile druge, bolj mesnate pasme. A krškopoljec je bil v resnici zamaščen zaradi načina krmljenja, nekontroliranih obrokov, saj so ljudje zanj zelo skrbeli, bil je ne nazadnje eden glavnih virov preživetja.«
Po Kasteličevem mnenju je krškopoljec univerzalna pasma, primerna tako za dvoriščno prosto rejo kot za farmo. »Danes je obrok v intenzivni reji izračunan, seveda pa se nobene pasme ne da čez noč spremeniti. Sodobne pasme imajo do en prst špeha, krškopoljec ga je imel od štiri do pet prstov.«
Najboljše svinje krškopoljca dajejo tudi do 20 pujskov na leto, kar je zgledno število v ekstenzivni reji.
Najsočnejše meso
Obstajata dve resnici o krškopoljcu. Prva: meso krškopoljskega prašiča je bolj sočno in aromatično od drugih pasem. Druga: njegova maščoba ima idealno razmerje med kislinami omega 3 in omega 6.
Za solidno plačo
Prav zaradi tega in zaradi pristne, domače reje, kar je danes vse bolj iskano, krškopoljec pridobiva ceno. Kastelic omenja priporočene prodajne cene kilograma žive vage. Kilogram od 120- do 150-kilogramskega krškopoljca ne sme biti pod dva evra, tekači pa ne pod tri; sodobne pasme do 2,3. Odraslega krškopoljca iz ekološke reje pa bi plačali po tri evre, se pravi, da bi jih za 150-kilogramskega odšteli 450. Kastelic poudarja, da je ekonomika krškopoljca na kmetiji zelo zanimiva, saj lahko z malo sreče s 25 plemenskimi svinjami, se pravi s 500 tekači na leto, ustvarimo 40.000 evrov prometa, kar pomeni eno solidno plačo.
