Srednjo Dalmacijo je te dni prešel ciklon Klara, padla je za ta čas neverjetna količina dežja, temperatura v Splitu je zdrknila na 16 stopinj, veter in valovi so povzročili, da je bilo poškodovanih 25 motornih čolnov ali jadrnic, neurje je naredilo tudi drugo škodo. Dnevnik Slobodna Dalmacija je poročal, kako je gostinec iz Hvara vzel v hišo 20 otrok s tam nasedlih jaht, starejši so ostali na plovilih in kakor so vedeli in znali preprečevali še večjo škodo. Čez dan, takrat se vidi, so z morja poročali o številnih pijavicah, vrtinčastih viharnih lijakih. Vreme in podnebje se spreminjata, vremenoslovci in klimatologi napovedujejo, da se bomo morali tudi v dobri stari in vremensko bolj kot ne zaspani, ustaljeni in predvidljivi Evropi kmalu navaditi na kaj hujšega. Tudi na orkane. Ali pa vsaj na pogostejše in veliko močnejše vremenske pojave, ki smo jih bili sicer vajeni doslej, pravzaprav od davnine.
Med njimi je grozljivo atraktivna tromba ali vrtinčasti viharni lijak, ki pustoši na morju in njegovem stiku z obalo. Na Hrvaškem, kjer mu, kot rečeno, pravijo pijavica, se pojavlja vzdolž Jadrana, pogosteje pa ob zahodni obali Istre in v kanalih srednjega Jadrana. Skoraj ni navtika, ki ga ne bi videl z večje ali manjše oddaljenosti, in vedno je tesno pri srcu. Upravičeno.
Meja med vrtincem in tornadom
Trombe nastajajo, ko je ozračje nestabilno, ob prehodu hladne fronte čez izrazito ogreto območje. Ko se to dogaja nad segreto morsko površino, ki je tudi izvor potrebne vlage, so pravzaprav izpolnjeni vsi pogoji za rojstvo trombe marine, vrtinčastega lijaka, ki se grozljivo stegne iz nevihtnega oblaka, po navadi kumulonimbusa, ki je baza tega majhnega tornada.
Lijaki teh vrtincev so ožji ali širši. Trombe pravijo vremenarji tistim, ki imajo premer cevi od 20 do 100 metrov, če je premer lijaka, ki sesa in vrtinči razburkano morje navzgor, večji, tudi do tisoč metrov, govorimo o tornadu. Zračni vrtinec je navadno visok do 300 metrov, zračne mase na njegovem robu se vrtijo z zelo veliko hitrostjo, kar povzroči velike tlačne razlike glede na razredčeni zrak v notranjosti lijaka. Posledica je orkanska, rušilna moč trombe.
Na naši strani Jadrana so nekoč trombam rekli tudi zmaji. To besedo slišiš v Dalmaciji še danes. Hrvaška navtična vremenoslovca Višnja in Marko Vučetić omenjata star zapis, ko so mornarji »videli, kako se ogromni črni zmaj spušča iz oblaka in potaplja svojo glavo v morje. Rep je imel v oblakih, kot bi bil tam privezan. Pohlepno je srkal morje, goltajoč skupaj z vodo tudi ladje, ki so mu prekrižale pot, skupaj s tovorom in posadkami, ne oziraje se, kako velike so bile nekatere.«
Rimljan Plinij Starejši je zapisal, da je zmaja mogoče uničiti, če ga poškropiš s kisom, srednji in poznejši veki pa so ubijanje zmajev še izpopolnili, menda je bilo dovolj proti trombi v zraku narediti znamenje križa ali v jambor zabiti nož, izdelan samo v ta namen, pomagalo da je tudi, če si naravnost v oko zmaja izstrelil kroglo iz kubure ali topa. Če ni bilo pri roki nič od tega, so včasih zalegli tudi kričanje, zmerjanje zmaja, žvenketanje z mečem v nožnici, skratka, čim večji hrup.
Vpitje je res odgnalo strahoto
In ne boste verjeli, pogosto je učinkovalo, zmaji so se raje kot ne umaknili, povlekli nazaj v oblak, izginili. Danes vemo, da zato, ker je ta vremenski pojav zelo kratkega veka in moči. Običajno samo nekaj minut, kričanje je že zato moralo učinkovati na strahoto, čeprav obstaja tudi podatek, da je pijavica na Lastovu februarja 1953 plesala skoraj dve uri.
Večinoma se trombe, ki nastajajo nad morjem, najpogosteje oktobra, razgradijo, razplinijo se skoraj takoj, ko in če pripotujejo nad obalo. Včasih se lijak, to je mogoče nazorno videti, sam od sebe potegne nazaj v oblak. Kakšno olajšanje! Po statistiki je oktobra tromb na Jadranu največ, marca in aprila pa najmanj. Čeprav ni absolutnih pravil, vremenska postaja na Hvaru je v 30 letih opazovanja največ pijavic opazila v že hladnem novembru.
Ljudje bolj kot o veličastno grozljivi lepoti tega vremenskega pojava govorijo o njegovi uničujoči moči. Tako na morju kot na kopnem, ki se ga dotakne. Današnje ladje in čolni se lahko trombi na odprtem morju zaradi hitrosti in velike sposobnosti manevriranja običajno brez težav izognejo, ko plovejo pravokotno proč od smeri njenega gibanja, starinske gajete in čolni na vesla pa seveda niso mogli ubežati. Če jih je doletelo, jih je doletelo, posrkalo navzgor in razmetalo.
To pa se lahko zgodi tudi danes ali jutri. Avgusta 1972 je tako tromba v zalivu Prapatna pri Jelsi posrkala gliser, na katerem sta bila dva člana posadke. Čoln je potopilo, mornarja pa sta preživela, a sta med redkimi, ki so trombo videli od znotraj in ostali živi. Vremenarji tromb ne morejo napovedati, opozorijo lahko samo na nevarnost nestabilnega ozračja atmosfere. Največ škode na plovilih naredi vrtinčasti viharni lijak v pristaniščih, marinah, še posebno poleti, ko so pristani prenapolnjeni. V paniki in gneči se je težko odvezati, dvigniti sidro in pobegniti na morje.
V analih je zapisano, da je bila najhujša in najbolj uničujoča tromba na naši strani Jadrana septembra 1873, znesla se je nad Dragovami na Dugem otoku. Vrtinec je okoli sedme zvečer v samo štirih minutah izruval 676 dreves, porušil 14 hiš in ubil deset ljudi. Nekaj živali in lesenih gred je tromba po zraku odnesla in izpljunila na otoku Silbi, oddaljenem 24 milj.
Nad Rovinjem je bil pravi tornado
Včasih se pojavijo sočasno dve, tri ali več tromb. Ko je znameniti hrvaški učenjak Ruđer Bošković bival v Rimu in tam leta 1749 doživel vrtinec, ki je precej prizadel večno mesto in njegovo okolico, se je pohvalil, da je v domačem Dubrovniku nekoč hkrati videl kar 13 tromb.
V ljudskem spominu in dokumentih je ostala tudi pijavica, ki se je z bližnjega otočka Čiovo premaknila nad Trogir. Ko je potovala nad mesto, so ribiči in meščani gledali, kako iz nje padajo veje in drevje, ki jih je izruvala na otoku Čiovo, v Trogirju pa je na trgu dvignila nekaj sto kilogramov težko kamnito mizo, ki se je pri padcu na tla prelomila na dva dela. Tako imenovana novoletna tromba je leta 1932 v Splitu tako prestrašila mornarje, da so bežali tudi z velikih ladij, privezanih na obalo.
Da je zahodna obala Istre, tja nekako sodi tudi naš košček morja in njegovega kopna, res gnezdo morskih zračnih zmajev, potrjuje dogodek iz leta 1992, ko je 10. avgusta pravi tornado, in ne tromba, pri otoku Sv. Andrija pri Rovinju med drugim potopil ladjo Jablanac, umrl je en potnik. Dogajanje je spremljal satelit, na posnetku je bilo videti, da je imel krožni oblačni sestav premer 100 kilometrov, v sredini je bil jasno razpoznaven uničujoči vrtinec. Samo dve leti pozneje je tromba prav tako avgusta nasproti naselja Kali pri otoku Kali v vrtenje zasukala trajekt, potem pa na kopnem uničila 50 hiš in porušila daljnovod. Dogajanje je s kamero posnel amater, posnetek pa je postal zvezda številnih konferenc o orkanih po vsem svetu
Kaj je zelo majhen vrtinec naredil v Izoli
Izolani so 12. septembra 2012 nekaj po 20. uri opazili, da sta se dva manjša vrtinca na morju pred Izolo združila v enega, katerega obod ni bil širši od 20 metrov. Pridivjal je čez pomol v izolski mandrač, kjer je najprej za kakih deset metrov prestavil montažno (aluminijasto) stranišče, nato je kot za šalo potrgal vrvi na ladji Delfin, odtrgal privezno bitvo na ladji in jo zatolkel v sosednjo Meduzo, ta pa je trčila v obalni zid in dobila luknjo na premcu. »Kam je odneslo strešno cerado, še zdaj ne vem, reševalne pasove smo našli tudi več sto metrov stran,« je povedal Milenko Buležan in dodal, da je daleč naokoli razmetalo tudi stole, klopi in druge predmete. Vrtinec je prelomil palmo ter izruval in polomil staro cedro v bližnjem parku, odkril je več streh, razbil okno cerkve Marije Alietske. Najhuje je poškodoval srednjo poklicno tehnično šolo Pietro Coppo, kjer je odkril in uničil kakih 150 kvadratnih metrov pločevinaste strehe. Izolani so pripovedovali, da takega tornada ne pomnijo na območju mesta in kako srečni so, da se nikomur ni zgodilo nič hujšega. »V naši ulici je morda trajalo pet do deset sekund. Ko sem pogledal skozi okno, so bili vsi naši lonci z baziliko v zraku. Skozi Izolo se je tromba sprehodila v največ treh minutah. Ko smo prišli po tem hrupu ven, je bilo že mirno, toda opustošenje je bilo veliko,« je majhen tornado v Izoli takrat za časnik Delo opisal novinar in glasbenik Drago Mislej Mef. Vrtinčaste nevihte pogosto nastajajo na morju pred Istro, včasih oplazijo tudi kopno.
