Nekoč mi je kolega podaril odsluženi suknjič svojega starega fotra. Takega črnega, klasičnega, za poroko in pogreb, za službo in družbo. V 50. letih prejšnjega stoletja je bil najbrž uniforma delovnega ljudstva, na notranjem žepu piše Naprijed. Rekelček firme Naprej je potem izpadel iz prve lige, nato še druge, po letih pozabe pa ga je iz naftalina potegnila moda mladih. Bolj ko ga je molj, bolj ko je bil scufan in zguljen, bolj je bil modiš. Ker pa sem sam počasi, a zanesljivo prihajal iz mode, kroj pa se mi je še vedno jako dopadel, sem želel najti mojstra, da bi mi naredil kopijo.
Po glavnem mestu sem zaman pogledoval po izveskih. Kakšna popravljalnica oblačil se najde, tudi šivilj ne manjka, ampak krojač, izdelovalec moških oblek ... Krojač, ki bi izdelal navaden črn suknjič, morda še živi, dela pa ne več. Za stranke že ne. Se ne splača, so mi razložili, ko sem stopil čez prag (nekdanje) krojaške delavnice ob Ljubljanici. Tak je globalni sendvič: zgoraj Italijani, spodaj Kitajci, vmes pa deset dek domačih kreatorjev, dragih kot žafran.
Navadnega krojačka hlačka mi ni uspelo niti priguglati, pred par meseci pa – Heureka! Obleka! – med čakanjem v prometnem zamašku preberem na stavbi, ki v pritličnih lokalih menja najemnike kot gate: »... in moške obleke po meri«.
Oglasnega sporočila na izložbi ni napisal ne Italijan ne Kitajec, tudi Ljubljančan ne, jasno. Krojaško čast za Bežigradom rešuje Prekmurec. Nekdanji delavec našega propadlega tekstilnega giganta je v iskanju priložnosti opazil, da v prestolnici skoraj nihče več ne dela po naročilu. In je poskusil. Stranki vzame mere in material, jih odpelje čez reko Muro, kjer šivajo, in pripelje nazaj – tudi črni suknjič.
Gospod iz Prekmurja uporablja lokal le enkrat na teden, plačuje pa polno najemnino. Meni se zdi to žabarsko odiranje, on pa pravi, da bo vztrajal, dokler bo mogel. Če ne bo šlo, bo šel ven, najbrž v Avstrijo. Da le sinu ne bi bilo treba v tujino, pravi. Privoščim mu, da bi mu ratalo. Če mu ne bo, bo namreč tujcu. In potem se bomo spet pritoževali.
