Črna pošast na tirih 
furmanom odžrla delo

CELJE, ŠENTJUR – Inženirska znanost je v 19. stoletju doživela izjemen razcvet. Nekaj je od tega imela tudi Slovenija, in to po zaslugi Habsburžanov, ki so hoteli priti do pristanišča v Trstu in se zato odločili za gradnjo železnice od Dunaja do Trsta. Gradili so jo po etapah, in tri leta preden je bila zgrajena do Ljubljane, je južno železnico dobila Štajerska. Natanko 2. junija 1846 ob 10. uri je parna lokomotiva iz Gradca prvič prisopihala v Šentjur in nato pot nadaljevala do končne postaje v Celju. Zanimivo, da je šentjurska občina edina, ki je imela kar dve železniški postaji. Eno na Ponikvi in drugo v Šentjurju, česar ni premogel niti Maribor. Pravzaprav je bila prva postaja od avstrijskega Špilja Pesnica, šele nato je bila proga speljana do Maribora, nato Rač, Pragerskega, Poljčan, Ponikve, Šentjurja in Celja. Šele čez čas so začeli graditi in umeščati vmesne postaje in graditi navezovalne proge, ki pa so jih pozneje tudi ukinjali.

Proga med Dunajem in Trstom je dolga 587 kilometrov, Šentjur pa je bil na 333 kilometrih ravno nekje na sredini. In kdo je bil njen oče? Mladenič, pravzaprav še skoraj otrok, Benečan Karel Ghega, ki je že pri 16 letih na univerzi v Padovi pridobil diplomo inženirja in arhitekta, leto pozneje pa doktoriral iz matematike. Ko so Habsuržani izvedeli zanj, mu je aktualni cesar Ferdinand odredil, naj zgradi železnico od Dunaja do Trsta. Rečeno, storjeno. Prav on je bil tisti, ki mu je uspelo umestiti progo čez avstrijski prelaz Semmering, kar je bilo za tiste čase nepredstavljivo. A njemu je uspelo, hkrati pa ga spravilo v grob.

Navdušenje nad prihodom železne ceste v naše kraje je bilo na splošno veliko, a ne pri vseh, saj so se furmani zavedeli, da to zanje pomeni manj dela. Do takrat so bile namreč edine transportne poti za razno blago predvsem reke, ljudje pa so se prevažali s kočijami. Zato ni čudno, da je železnica pomenila revolucijo, kraji, ki so bili ob njej, pa so se začeli hitro razvijati. »Maribor je bil v prvi polovici 19. stoletja le malo, nepomembno trgovsko in obrtniško mestece s širokim kmetijskim zaledjem. Ko pa je tam zraslo železniško vozlišče, v Mariboru sta se namreč križali smeri sever–jug in vzhod–zahod in so dobili glavno delavnico južne železnice, je postal glavno industrijsko mesto Slovenije,« pripoveduje Mihael Bučar, ki je bil zadnjih 24 let službovanja šef železniške postaje v Šentjurju, kar 40 let pa je zbiral železničarske eksponate, ki so zdaj razstavljeni v Muzeju južne železnice v Šentjurju.

En sam piš 
in ropotanje

Kako navdušeni pa so bili ljudje? Kot pravi Damir Žerič, avtor razstave Ko pride železna cesta, ki jo je na Krekovem trgu v Celju ob 170. obletnici prihoda južne železnice med Gradcem in Celjem postavil Pokrajinski muzej, vsi tudi niso bili navdušeni, saj so mnogi govorili o črni pošasti, ki dirja skozi naselja. Ali da je to en sam piš ter silno ropotanje. A danes se seveda še kako dobro zavedamo, kakšno uslugo so nam pravzaprav naredili Habsburžani. A bi se, kot pripoveduje Bučar, skoraj zgodilo, da bi železnica Maribor obšla. »Projektanti so bili bolj navdušeni nad Ptujem, saj je bilo to v primerjavi z Mariborom bolj znano, staro mesto. A so Habsburžani imeli v Mariboru vplivnega mladega vojvodo Janeza, vnuka Marije Terezije, ki je bil velik zagovornik gradnje železnice, zato je močno lobiral za progo vse do Trsta,« pripoveduje Bučar.

In dejansko se je zaradi železnice Maribor nato začel hitro razvijati. Podobno se je zgodilo v Celju. »Sicer pa se je tudi v Celju pojavila dilema, ali naj gradijo progo naprej do Ljubljane ob reki Savinji do Braslovč in nato čez Motnik v Domžale in Ljubljano ali mimo Laškega, Rimskih Toplic, Zidanega Mosta in nato proti Ljubljani. Odločili so se za slednjo,« odstira zgodovino Bučar, ki ne pozabi omeniti niti, da je bil eden prvih in pozneje pogostih potnikov na vlaku blaženi škof Anton Martin Slomšek.

Bučar rad pove prigodo o obisku avstrijskega cesarja Franca Jožefa, ki veliko pove o takratnem domoljubju Šentjurčanov. Cesar se je v Šentjurju ustavil 11. julija 1883, s kočijo pa se je pripeljal iz Rogaške Slatine. »Pričakala ga je velika množica ljudi od blizu in daleč, takratni župan dr. Gustav Ipavec pa ga je sprejel in zavestno nagovoril v slovenskem jeziku, čeprav je znal nemško. Cesar tega seveda ni pričakoval in se je kar na hitro poslovil. A ga je kmalu zatem povabil na Dunaj in mu izročil zlati zaslužni križec, imenoval pa ga je tudi za svojega svetnika. Ipavec je to izkoristil za lobiranje in tako je Šentjur dobil kmetijsko šolo,« razloži Bučar, zaslužen za Muzej južne železnice, ki je najpomembnejši spomenik tehniške kulture v Sloveniji, v katerem je skoraj 3900 artefaktov, zbirka pa je zdaj v lasti občine. V sklopu muzeja je mogoče videti različne rekvizite, ki so jih železničarji uporabljali pri svojem delu, fotografije železniškega osebja in objektov ter parnih lokomotiv pa tudi signalne in progovne naprave, kretniško bločno postavljalnico Stellwerken, parno lokomotivo in napajalnik za opremo lokomotiv z vodo, prometni in brzojavni urad in še bi lahko naštevali.