Crkovina in drobovina na sosedovem gnoju

SREDIŠČE OB DRAVI – Med sosedi se zlahka kaj naplete, da zastruplja vsakdanje sožitje. Na tak primer nas je opozorilo pismo iz majhne obmejne vasi Godeninci v občini Središče ob Dravi. Izkušnja dveh družin bi lahko služila v poduk še komu, ki psihično in fizično trpi zaradi sosedov.

»Ko sva pred desetimi leti kupila novogradnjo v Godenincih, sva želela iz štiristanovanjske hiše v mariborski četrti Zgornje Radvanje na vas najbolj zato, da bi uživala mir,« v imenu svoje šestčlanske družine povesta zunajzakonska partnerja Zdenka Bračko in Viljem Novak. In nadaljujeta: »Saj mir je, kakega hrupa ni. Le zaradi sosedovega gnojišča, ki je postalo zaradi neurejenosti gojišče mrčesa, predvsem pa vaba za podgane, miši in muhe, imamo nedopovedljive težave.«

Vrh kupa poginuli mladiči

Ali težav ni bilo mogoče predvideti že ob nakupu? Viljem odvrne: »Ob ogledu sem sicer videl gnojišče, a mi je prodajalec zamolčal, da je imel s sosedo Renato Požgan Bubek, ki je uradna lastnica, in njenim možem Cirilom Bubkom že borbe za njegovo odstranitev, ker ni urejeno po predpisih.«

Še dopolni: »Medtem je sosed gnojišče še povečal, za snago pa ne skrbi, kot bi bilo pričakovati. Gnojnica iz hleva nima direktnega odtoka, ampak skozi široke kanalne prepuste na gnojišče, kjer zastaja na tankem betonu, skozi razpoke pronica v tla. Kar ne posrkajo tla, steče naprej v greznico, ki pa tudi pušča. Ker se teren nagiba na našo stran, precej sosedove gnojnice steče k nam.« Še sreča, da pijejo vodo iz vodovoda in ne iz po vseh pričakovanjih že krepko okuženega hišnega vodnjaka.

Viljem je že ukrepal: »Potem ko sem poklical inšpekcijo, so poslali na ogled kmetijskega inšpektorja mag. Boštjana Štefančiča. Po njegovem je vse nekako v redu.«

Saj se Viljem in Zdenka popolnoma zavedata, da kmetija s prašičjimi pitanci in biki ne more brez gnoja in gnojišča, ampak: »Gnojišče bi morali preseliti na drugo stran, kjer bi že konfiguracija tal poskrbela, da se gnojnica ne bi stekala k nam.«

Za krono k opisanemu še tole: »Sosed na gnojni kup odlaga praktično vse odpadke z domačije – od drobovine zaklanih živali do poginulih mladičev. Potem njegov pes to še je.«

Nadlogam še ni konec: »Takšno gnojišče privlači miši, podgane in mrčes, največ muhe. Prejšnji lastnik, smo izvedeli, je zato uradno dosegel, da so morali Bubkovi gnojišče tedensko sanitarno poškropiti. Brez pojasnila so prenehali, za naše prošnje pa oglušeli.«

Čemu služi garaža

Ko so Bubkovi lani nekaj metrov od meje, seveda pa na svojem svetu, začeli graditi garažo, ji je Viljem nasprotoval: »Z upravne enote Ormož so me poklicali, naj podpišem soglasje za sosedovo montažno garažo. Podpis sem odklonil z navedbo, da slutim, da objekt ne bo služil le kot garaža. Kljub temu je UE izdal dovoljenje.«

Med gradnjo je poklical gradbenega inšpektorja: »Prišel je Branko Kmetec in povedal, da sem ga zastonj poslal na ogled, saj vendar gradijo z dovoljenjem.«

Ali garaža zdaj služi zapisanemu namenu, Viljem ne ve: »Sumim, da še čemu. Ne morem pa zatrditi, saj s te strani ni videti vanjo.«

Sprašuje pa: »Če ima sosed dovoljenje za hleve s prašičjimi pitanci, zakaj je v njih še govedo? Saj dokler so imeli samo prašiče, je bilo znosneje. Odkar so prešli v desetine bikov, je dosti več gnoja. «

Pristavi: »Gnojišče, ki je stalo na spodnjem koncu hlevov in je bilo od naše stanovanjske hiše bolj oddaljeno in zato manj moteče, je sosed po povečanju hleva odstranil in podaljšal to gnojišče, ki nam je bližje.«

Zastrupljeno sosedstvo se že odraža na zdravju, posebno po Viljemovem srčnem infarktu: »Zanj niso krivi sosedje, je pa to ozračje zagotovo kanček prispevalo. Zdenka že drugo ali tretje leto trpi za astmo in živci.«

Viljem na našo pripombo, da bi se dobri sosedje pomenili in iskali soglasje, odvrne: »Saj smo se dostikrat poskušali pomeniti, a brez uspeha. Renata kot lastnica te odločitve prepušča možu Cirilu, on pa dela naprej po svoje.«

Klical policijo

Povedano nas je napeljalo na misel, da med sosedi najbrž ni šlo brez kakšne tožbe.

Viljem: »Zaradi gnojišča se nismo tožili na sodišču. Je pa Ciril tožil Zdenko, da se je boji.« Kot piše v zapisniku o glavni obravnavi pred ormoškim okrožnim sodnikom Jankom Kečekom »zaradi ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena kazenskega zakonika po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju«.

Zaprošena, naj pojasni, Zdenka pove: »Prve čase sem mu veliko pomagala na kmetiji. Ker me ni plačal, sem nehala. Po tistem se je večkrat name drl, klical policijo.«

Pred okrožnim sodnikom sta se Zdenka in Ciril poravnala, da bo ona plačala 300 evrov. »Ki pa jih še nisem,« prizna Zdenka in pritrdi, da se zaveda, da tečejo zamudne obresti.

Že dolgo let si člani Viljemove družine s hišne številke 35 in Cirilovi s hišne številke 36 ne voščijo več ne dobro jutro ne dober dan. Ne spomnijo se, koliko let je že poteklo od zadnjega prijazno izrečenega pozdrava. Srečanja so na zunaj kot med popolnimi neznanci, le v srcu se vsakič zgane težka grenkoba.

Koprena zagrenjene soseščine kot da je legla tudi na drugo stran, na Bubkove.

Ciril ob našem uvodnem spraševanju čez zaprta vhodna vrata pritrdi, da so se s sosedi res srečali na sodišču: »Oni so izgubili, vzeti jim pa niso imeli kaj, ker so na sociali.«

Podrobnejši razčlembi sosedskega spora ni naklonjen: »Kar je bilo, je bilo. Obširneje o tem ne bi govoril.«