Cousteau in njegova dediščina danes

Te dni mineva dvajset let, odkar je v Parizu v 87. letu umrl potapljač, raziskovalec, inovator, morjeplovec Jacques-Yves Cousteau, ki je v eni osebi združeval vse dobre in slabe lastnosti zanesenjaka, individualista in prevzetneža, na drugi strani pa totalnega romantika, ki mu je skozi novi medij – televizijo uspelo pokazati, kaj je tam spodaj v morju.
Pod vodo so seveda gledali že prej, a pravzaprav bolj malo videli. Cousteau pa leta 1953 v svoji knjigi Svet tišine v uvodu zapiše: »Potopil sem se in videl!« Leta 1956 je na filmskem festivalu v Cannesu za istoimenski dokumentarec prejel zlato palmo, do Fahrenheit 9/11 Michaela Moora edini dokumentarni film s to prestižno nagrado.
Tistega junija 1997 je bila sreda, dopoldne smo se potapljali v Fiesi, na greben na 12 metrov, ki je vsem generacijam potapljačev v Sloveniji predstavljal nekakšen šolski poligon potapljanja. Pristopil je Matjaž: »Sporočili so, da je umrl.« Nobeno morje in noben potapljaški večer ni minil, da ne bi rekli besede, dveh o komandantu, tako so ga namreč klicali njegovi prijatelji, ki je s svojimi potovanji z ladjo Calypso postavil spomenik oceanom.

Pred tednom dni je bila na Ljubljanskem gradu premiera francoskega filma L'odyssée režiserja Jérôma Salla z Lambertom Wilsonom v vlogi Cousteauja, ki nazorno prikaže življenje tega slovitega oceanografa.

Tista rdeča kapa

Danes 64-letni inštruktor potapljanja s 5000 potopi Miro Potočnik se je začel potapljati pri 23: »Da, prav zaradi njega, zaradi Cousteauja. To nas je tako vleklo, čeprav nismo imeli na voljo ničesar. Njegova oprema je bila za nas vesoljska tehnologija, mi pa smo imeli jeklenke Đuro Đakovič, ki so bile kakovostne, a seveda staromodne in zlasti težke, da pri potopu nisi potreboval uteži. Sicer smo opremo švercali iz Italije.« Miro, ki danes vodi svoj potapljaški center na Hrvaškem, se je tako identificiral s Cousteaujem, da je začel nositi rdečo kapo. Ni bil edini. In nosi jo še danes.
Njegove avtorske dokumentarce smo gledali vsi, tudi babice, ki niso bile nikoli na morju. Cousteaujeva potovanja so še danes neverjetno gledljiva, verjetno zato, ker so filmi narejeni človeško: »Ljudje ne bodo gledali živali, ampak mene,« je že v šestdesetih letih razmišljal Cousteau. Po končani mornariški akademiji je želel postati pilot, a si je v prometni nesreči trajno poškodoval roki in se odločil za morje.
Vprašanje varovanja okolja, ekologije je odprl šele pozneje, menda na pobudo svojega sina Phillipa (1940–1978), tudi potapljača in snemalca, ki je tragično umrl. Cousteau je namreč že leta 1960 s pozivom prek medijev spravil na noge množico ljudi, ki je sedla na železniške tire in tako preprečila, da bi oblast radioaktivne odpadke odvrgla v morje. Z ustanovitvijo družbe Cousteau Society je pridobil svetovno javnost. Ko je leta 1982 na enem svojih potovanj Calypso zaplula v reko Sv. Lawrencea, je tudi sam onemel nad množico, ki ga je pričakala na bregovih. Hitro so ga opazili tudi politiki; John Kennedy, Ronald Regan, Françoise Mitterand, celo Fidel Castro, prejel je vrsto nagrad. Njegov največji uspeh je zagotovo svetovni politični sporazum –moratorij na izkoriščanje Antarktike do leta 2048, kar je danes nepredstavljivo. Antarktike res še ne izkoriščajo, a oceani so polni plastike, sonarji vojaških in ribiških ladij pa morijo kite, ki nasedajo na obalah, ribja populacija pa se nezadržno zmanjšuje.

Cousteau in njegova dediščina

Mag. Robert Turk s piranske enote Zavoda RS za varstvo narave v Izoli se je začel potapljati tudi zaradi Cousteauja: »Mirno lahko rečem, da nam je pokazal, kaj je spodaj, nekateri smo se nad tem navdušili. Cousteau ni bil znanstvenik, a je imel občutek za medije in kako to pokazati najširši množici.« Turk se strinja, da je danes institucionalizirano varovanje okolja z zakoni, uredbami, denimo Natura 2000, tudi Cousteaujeva dediščina. Toda v okviru našega običajnega egoističnega in oportunističnega obnašanja ima morje vsaj dva problema.
»Ko se pripeljemo iz Ljubljane proti morju, ga zagledamo na Črnem Kalu in smo nekako zadovoljni. Hkrati pa je zelo malo tistih, ki pogledajo tudi pod morsko gladino. Še manj je tistih, ki pogledajo in vidijo, še zlasti malo pa tistih, ki vidijo in tudi razumejo, kaj se dogaja.«
Drugi problem je, da je morje skupno. »Na kopnem imamo privatno lastnino, na morju pa tega ni. Vsi sicer vemo, da s svojimi dejanji povzročamo škodo, vendar se porazdeli na vse, korist pa pripade posamezniku.«

Vse več je mulja

Varovanje okolja smo institucionalizirali, kar po eni strani pomeni, da okolje varujemo z zakoni, po drugi pa zakoni nič ne pomenijo, če ni denarja za varovanje.
»Varovana območja na naši obali Sečoveljske soline, Strunjan itd. so z zakoni in uredbami dokaj dobro varovana, v njih je vse natančno zapisano. Po drugi strani smo denimo upravljavca Strunjana dobili šele leta 2009. Upravljanje pomeni tudi monitoring, dolgoletno opazovanje, da lahko izvemo, kakšno je stanje, kako se spreminja, so potrebni kakšni ukrepi. In to pomeni, da se je treba potopiti, fotografirati, šteti, meriti vsaj nekajkrat na leto, obdelati podatke, za kar pa spet ni denarja,« opozarja Turk. »Videti s prostim očesom spremembe v morju, ki se ne zgodijo z danes na jutri, je težko. V Tržaškem zalivu se na videz nič ne spreminja, čeprav frekvenca ladijskega prometa raste, več je odplak, vse več je delcev v vodnem stolpcu in zato vse manj svetlobe na morskem dnu. A to so spremembe, ki nas na dopustu ne motijo,« zaključuje Turk.