Človeške ribice so napovedovale vreme

V  Stični je še edini delujoči cistercijanski samostan na Slovenskem in obenem eden od največjih kulturnih, sakralnih in arhitekturnih spomenikov pri nas.

Njegovi začetki segajo v leto 1132, v čas romanike. Samostan je kmalu postal versko, cerkveno, kulturno in gospodarsko središče Kranjske. V Stični je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden od prvih pisnih spomenikov v slovenščini.

V stoletjih je samostan spreminjal stavbno podobo. Vse do danes je ohranjeno najstarejše jedro, ki ga tvorita križni hodnik in redovna cerkev. V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil razpuščen. Po 114 letih, leta 1898, so se beli menihi vrnili v Stično. V cistercijanskem duhu Ora et labora (Moli in delaj) nadaljujejo večstoletno pot. Stiška opatija je danes najstarejše duhovno in kulturno središče pri nas.

Stiška cerkev, bazilika Žalostne Matere božje, je bila sezidana v 12. stoletju. V 17. stoletju so za časa opata Jakoba Reinprechta (1603–1626) romansko cerkev prezidali v baročnem slogu, močno so spremenili njeno zunanjo in notranjo podobo ter jo skrajšali za eno arkado. Druga barokizacija cerkve je bila v času opata Viljema Kovačiča (1734–1764). Po reformah cesarja Jožefa II. konec 18. stoletja je cerkev postala župnijska. Leta 1936 je bila ob 800-letnici razglašena za baziliko.

Osrednji prostor stiškega samostana tvori križni hodnik. Sestavljen je iz štirih hodnikov, ki v kvadratu obdajajo križni vrt. Njegova prvotna podoba je bila še pred kratkim uganka, z raziskavami pa so na dan prišli pomembni podatki za njegovo rekonstrukcijo. Stiški križni hodnik je večje spremembe doživel okrog leta 1230, ko je dobil gotske oboke. Ker je v poznejših stoletjih, zlasti v baroku, doživel le manjše spremembe, še danes velja za enega od najlepših gotskih križnih hodnikov na Slovenskem. V obdobju srednjega veka je doživel številne poslikave, od katerih po pomembnosti izstopajo tiste, ki jih je sredi 15. stoletja naslikal priznani gotski slikar Janez Ljubljanski.

Prostori okoli križnega hodnika so bili po pravilih cistercijanskega reda razporejeni v natančno določenem zaporedju. V vzhodnem kraku je bila posebnega pomena kapiteljska dvorana, kjer so menihi sprejemali vse pomembnejše odločitve. Ob južnem kraku je izstopal predvsem refektorij, s štukaturami okrašena meniška jedilnica, ki je v današnji obliki nastala v 18. stoletju.

Slovenska javnost skorajda ne ve, kako zelo je Stična povezana s skrivnostno podzemno živalco, človeško ribico. Tu je bila odkrita, tu so jo prvič videli rojevati, tu so prvič našli v naravi njena jajčeca z zarodki, tu še vedno živi in prav tu nam razkriva vedno nove skrivnosti iz svojega življenja.

Človeška ribica je skrivnostna živalca, saj živi odmaknjeno našim očem. Le redko jo srečamo, ko iz svojih naravnih bivališč v labirintu kraškega podzemlja zaide v večji podzemni prostor, kamor prihajajo tudi ljudje. A človek je ni prvič srečal v podzemlju, temveč v kraških izvirih, v katerih občasno zaide iz podzemlja na plan. Eden od takih izvirov je virski Studenec v vasi Vir pri Stični.

Iz časov, ko javnost in strokovnjaki človeške ribice še niso poznali, je ohranjenih nekaj zgodbic o srečanjih z njo. Še starejše od teh zgodbic je prvo likovno poročilo. V enem od dunajskih muzejev hranijo kamnit venec, ki je svojčas krasil vodnjak iz 10. ali 11. stoletja na beneškem Lidu. Na obodu venca je neznani kraški kamnosek izklesal dve skoraj bajeslovni bitji, ki še najbolj spominjata na človeški ribici. Če velja mnenje mnogih poznavalcev, da ju res predstavljata, je to prvi znani zapis oziroma upodobitev človeške ribice. Kje so živalce pozirale kamnoseku, ni znano.

Sredi 18. stoletja je stiške menihe obiskoval profesor fizike z ljubljanskega jezuitskega kolegija Franz Xaver Wulfen. Prijatelju, idrijskemu zdravniku Joannesu Scopoliju, je poročal, da stiški patri v enem od okoliških studencev lovijo bele ali človeške ribe in jih imajo v samostanu v vedrih, da jim napovedujejo vreme. Žal se ni ohranilo pojasnilo, kako so živalce to počele.

Franz Xaver Wulfen je bil med vodilnimi botaniki svojega časa in torej častivreden obiskovalec stiških menihov. Med obiski je postal pozoren na človeško ribico. Ob prvih srečanjih z njo so ljudje torej opazili, da je nenavadna, a niso vedeli niti tega, ali bi jo imeli za bajeslovno bitje ali za žival. Prav tako niso vedeli, za katero vrsto gre. Seveda tudi niso vedeli, da je drugje po svetu ne poznajo.

Že ogled samostana je posebno doživetje, poleg tega v kraju delujejo Muzej krščanstva na Slovenskem, samostanska vrtnarija Stična, zeliščna lekarna patra Simona Ašiča, zanimiva je spominska soba jadralne skupine Stična in prve motorne pilotke na Balkanu, domačinke Kristine Gorišek. Blizu so še Lavričeva koča na Gradišču, cerkev sv. Miklavža in Šimenkovo brezno s podzemnim jezerom.

Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični je državni muzej in osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, proučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej sledi prek 1700 let staremu verskemu izročilu na območju Slovenije. »Krščanstvo je v stoletjih ustvarilo izjemno materialno in duhovno zapuščino, ki znotraj muzejskih aktivnosti dobiva nove dimenzije,« pravi direktorica muzeja mag. Nataša Polajnar Frelih. »Na eni strani predstavlja različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine, na drugi pa prinaša zgodovinski pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Muzej z razstavami, publikacijami in različnimi prireditvami komunicira z javnostjo, ker se zaveda, da krščanstvo ni samo del zgodovinskega konteksta, ampak ima prostor tudi v sodobni družbi. Posebno pozornost namenja izobraževanju mladih, saj je aktualni medkulturni dialog tudi dialog med različnimi verstvi. To je dialog, ki je v današnjem svetu vse bolj prisoten in bo imel v prihodnosti človeštva odločilno vlogo.«

V Muzeju krščanstva na Slovenskem so med drugim na ogled stalne razstave o življenju za samostanskimi zidovi, o zgodovini krščanstva na Slovenskem ter o arhivu misijonarja in škofa Friderika Ireneja Barage. Med občasnimi razstavami velja omeniti razstavo Sit hic museum!, ki so jo novembra lani pripravili ob 10-letnici muzeja in ob 33-letnici muzejske dejavnosti v Stični, na ogled pa je še do 26. marca letos.